Novoletno branje in vedeževanje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 31. december 2014 / 15:36

Ta Snovanja so za praznično branje. Prinašajo intervju z Ivanom Sivcem, najbolj produktivnim slovenskim pisateljem – napisal je že 127 knjig! A ni le produktiven, je tudi cenjen in bran. In domač – svojo pisateljsko pot je začel pri Gorenjskem glasu. Gostja teh Snovanj pa je antropologinja Tatjana Tomazo Ravnik, nadvse zanimiva dama ... Berite.

Na zadnjih dveh straneh namigujemo še na druge branja vredne knjige in objavljamo kratek pregled kulturnih dogodkov na Gorenjskem v letu 2014. Ne vseh, le nekaterih od najvidnejših. To so letošnja tretja Snovanja. Prva so izšla pred prvomajskimi prazniki in smo jih v celoti namenili obujanju spominov na prvo svetovno vojno, ob stoletnici njenega začetka. Druga so izšla pred praznikom vseh svetih; odprli smo jih Latinski Ameriki. Snovanja torej niso ugasnila in tudi v naslednjih letih ne bi smela. Snovati in glasiti se – to naj bo tudi v prihodnje smer Snovanj Gorenjskega glasa.

Toliko za uvod in spodbudo k prazničnemu branju. V nadaljevanju pa spomnimo, da naši predniki ob tem času niso le praznovali in tudi brali najbrž niso prav veliko. Radovedni so bili, kaj jim prinese novo leto, in v ta namen prakticirali nekatere tehnike vedeževanja in celo čaranja, ki so za naš čas že prav neverjetne. Zato jih vsaj v besedah obudimo. Spomnimo se čaranja, ki je božične noči polnilo nekoč. »Božični večer je pri nas skoro tako poln vraž kakor n. pr. Kresni večer. Najbolj razširjeno in običajno je 'vlivanje svinca', kar se vrši takole: Kos svinca denejo v železno posodo in postavijo na ogenj, da se raztopi. To raztopino vlijejo potem v večjo posodo, napolnjeno z mrzlo vodo. Raztopljeni svinec se v mrzli vodi seveda takoj strdi in dobiva pri tem raznovrstne oblike, ki dostikrat več ali manj sličijo kakemu premetu. Pripeti se, da dobi svinec v mrzli vodi podobo sveče. Potem je gotovo, da bo v tem letu pri hiši krst. Ako pa oblika spominja na mrtvaško glavo ali krsto, tedaj bo med letom kdo izmed družine umrl. Podoba harmonike ali venca pomeni poroko itd.«

Poznali so vedeževanje iz vode. »Če je božična noč jasna in mesečna, zahajajo dekleta kaj rada k stoječi vodi, v kateri vidijo svojo bodočnost, predvsem pa svojega bodočega moža. Ko se namreč dekle skloni proti vodi, vidi v njej poleg svoje podobe tudi podobo onega, ki ji je 'namenjen'. Ampak ta poskus menda ni prav varen, kajti Tomažinova babica iz Dupelj je vedela povedati, da je šla neko sveto noč njena sorodnica gledat k bližnjemu ribnjaku, če ji je kdo 'namenjen'. Toda – o groza – v ribniku je poleg svoje podobe ugledala podobo moža, ki je imel mrtvaško glavo. Tega se je tako prestrašila, da je kmalu potem umrla.«

Poslušali so, kako se pogovarja živina. »Na sveti večer, med 11. in 12. uro se med seboj razgovarja živina. Čuje in ume jo le oni, ki je v popolni milosti božji. V Kovorju je pastirček, ki je imel svojo borno posteljo v hlevu, čul na sveti večer, kako je krava Sivka potožila svoji tovarišici Dimki: 'Nekaj ti povem, Dimka. Letos bodo mene zaklali. Danes čez leto me ne bo več.' To je pastirček dobro čul in je drugi dan povedal družini, a nihče mu ni hotel verjeti. Vsi so bili mnenja, da se mu je sanjalo. Gospodar, ki je prvotno res mislil zaklati Sivko, je potem nalašč zaklal drugo kravo, pa čujte, kaj se je zgodilo. Kmalu potem je gospodar gnal Sivko v bližnjo vas, hoteč jo oplemeniti. Kravi pa se je na ledeni poti ispodrsnilo in padla je tako nesrečno, da so jo vsled zadobljenih poškodb morali zaklati.«

Vlivanje svinca, vedeževanje iz vode, poslušanje, kako se pogovarja živina – to so bile tehnike vedeževanja, ki jih je v svoji knjigi popisala Manica Komanova (Na Gorenščem je fletno, 1928). Zdaj pa dodam še par takih, ki jih je iz časov pred 1900, ko je bil še žirovski otrok, zapisal slikar Franjo Kopač, oče arhitekta Vlasta. »Po večerji so prihajali sosedje in mimoidoči Žirovskarji /prebivalci Žirovskega Vrha/ ter napolnili hišo. Posedli so po klopeh in začeli pripovedovati zanimive reči: o moči svete noči ter o drugih nadnaravnih pojavih in prikaznih. Če si rabil denar, si moral stati v risu, ki si ga zarisal okoli sebe z enoletno leskovo mladiko na takem križišču, na katerem se ni slišal zvon, ki je vabil k polnočnici. Opolnoči je hudič prinesel polno vrečo denarja in te začel na vse mogoče načine vabiti, da bi stopil iz risa in si vzel denar. Bog ne daj, da bi to storil; takoj te je raztrgal na drobne kosce. Če pa si vztrajal, da je mežnar zazvonil dan, ti je vrgel vrečo pod noge in godrnjaje odšel.«

Vrhunec božičnega vedeževanja pa se mi zdi tale. »Če bi hotel izvedeti, koga bodo prihodnje leto nesli na pokopališče iz hiše, si moral le-to trikrat ritensko obiti, na koncu pa pri srednjem oknu vanjo nazaj čez glavo pogledat in si tistega na parah zagledal. Vendar ni bil nihče tako pogumen, da bi to res poskušal, ker se je bal, da bi sebe ne videl.« Tako so pripovedovali, potem pa odšli k polnočnici. – Kdo bi bral, če bi imel v hiši takle pravljični večerni teater?! Danes ga komaj še zmoremo, največkrat gledamo televizijo. Lahko pa jo ugasnemo, se pogovarjamo – če se imamo s kom – ali pa beremo. Za to potrebujemo le knjigo ali takle časopis …