V polju grenkobe iščem Prešerna

Vsakoletna branja v Prešernovem gaju na predvečer obletnice Prešernove smrti, dvojezična zbirka Prešernova pot v svet in skrb za Prešerniano, zbirko Prešernovih del in knjig o njem v kranjski študijski knjižnici, so le tri stvari, po katerih poznamo prof. Franca Drolca, slavista, poznavalca Prešerna in dolgoletnega sopotnika kranjskega kulturnega dogajanja. Ob njegovi 70-letnici je pri Gorenjskem muzeju izšla knjižica njegovih govorov iz Prešernovega gaja.

Takole na jesen imam vselej občutek, da prihajamo v nekakšen Prešernov čas, v jesen in zimo, v čas od njegovega rojstva, 3. decembra, do smrti 8. februarja, v čas njegove poezije …

»Ja. In prihaja čas, ko začnem razmišljati o nastopu v Prešernovem gaju na predvečer obletnice pesnikove smrti. Ko grem od doma mimo Gostišča Arvaj proti mestu, me v tem času dostikrat stisne pri srcu, ker nisem še nič spisal, oziroma še ne vem zagotovo, o čem bom govoril … Ampak navsezadnje, že šestindvajset let je, odkar sem v gaju ob Prešernovem grobu pripravil prvi večer. Leta 1983 me je za to navdušil Matevž Oman s takratne Zveze kulturnih organizacij. On je tudi avtor naslova tega vsakoletnega dogodka Trenutki tišine za Prešerna.«

V knjižici s prav takim naslovom, ki je tik pred poletjem izšla pri Gorenjskem muzeju, je zbranih nekaj manj, mislim, da enaindvajset vaših zapisov, oziroma govorov, ki ste jih doslej imeli ob Prešernovem grobu. Mar spočetka niste razmišljali, da se bo zadeva razvila v tradicijo in ste prvih nekaj zavrgli?

»Prvi zapisi veljajo za izgubljene, mogoče pa samo založene. Sicer sem preiskal vse knjižne police in pisarniške predale, a jih nisem našel. Mogoče tudi zato, ker sem svoje zapise za nastope vedno pripravljal na manjših kartončkih in jih potem spenjal s sponko, kar se lažje bere, a tudi lažje izgubi. Tako da ja, pet jih manjka. Če ne zapisi, pa je vreme vedno zdržalo. Vsega je že bilo tam v gaju, od snega do sonca, mraza in tople jeseni, a dežnikov še nismo odpirali.«

Kako razmišljate, kaj vsako leto povedati o našem velikem pesniku?

»Gre za vsakoletno prireditev, ki me precej angažira in ko pripravljam besedilo, je včasih tudi malo nervoze, kaj bom tokrat povedal. Kdo mi pravi, naj kdaj ven potegnem kakšen govor izpred let. Ampak tega ne morem narediti, če pa vem, da vsako leto tja pride krog ljudi, lahko bi rekel kar moja zvesta publika. Tako običajno že nekaj mesecev prej razmišljam, kako in kaj. Moram reči, da sem v Prešernovem gaju vsa ta leta tudi sam na neki način rasel. Čeprav bi lahko rekli tudi, da sem kot vodja študijskega oddelka kranjske knjižnice to počel nekako po službeni dolžnosti. Do upokojitve leta 2003 sem bil namreč v knjižnici več kot trideset let.«

Med drugim ste bili tudi neke vrste skrbnik tako imenovane »Prešerniane«, zbirke Prešernovih izdaj in knjig o njem …

»Ko sem prišel v knjižnico, sem v varstvo dobil tudi zelo bogato zbirko Prešerniano. Ta bogata zbirka je ostalina profesorja Stanka Bunca, ki je spravil skupaj vse na temo Prešerna, seveda, kar je bilo v povojnih časih mogoče. Na zbirki sem kasneje tudi sam veliko delal. Lahko rečem, da tudi projekt dvojezičnih izdaj Prešernovih pesmi Prešernova pot v svet, ki sva jo pripravljala s Francetom Pibernikom, ne bi bila mogoča, če za seboj ne bi imel tako bogate biblioteke, zbirke, kot je Prešerniana. V vsakem trenutku mi je bila na voljo, in poznal sem jo tako dobro, da nikoli nisem potreboval kataloga, da bi izvedel, kje je kakšna knjiga.«

Vaša ljubezen do literature in nedvomno tudi do Prešerna se je najbrž začela že s študijem slavistike, pa vendar svojo poklicno pot ste začeli v poljskem Krakovu. Slavist na tujem?

»Svojo življenjsko pot sem v nekem smislu zakoličil, ko sem bil na služenju vojaškega roka v Bileči. Po eni od nočnih vaj me je namreč čakal telegram z ljubljanske Filozofske fakultete, da bo jeseni tistega leta prosto lektorsko mesto na lektoratu za slovenski jezik na univerzi v poljskem Krakovu. Ne da bi dosti razmišljal, sem naslednji dan prosil za izhod iz kasarne, da sem lahko poslal odgovor: sprejmem. Če bi bila moja odločitev drugačna, bi se po vrnitvi iz vojske kot štipendist kamniške občine zaposlil kot profesor slovenščine na osnovni šoli v Stranjah pri Kamniku, dobil bi stanovanje, oženil bi se … tako pa sem se potikal po svetu in navsezadnje pristal tu, v Kranju.

Po študiju sem slovenist, po čustvu polonist, po stroki pa literarni zgodovinar. V Krakovu sem preživel dve leti in lahko rečem, da so bila to v intelektualnem smislu odlična leta. Potem se je odprlo delovno mesto lektorja v Zagrebu, kjer sem deloval tri leta, in lahko rečem, da sem tam pustil tudi najlepša leta svojega življenja …«

Najlepša …?

»Ja. Bil sem zaljubljen kot nor. Imel sem med petindvajset in trideset let in sem bil ravno prav »neumen« za take stvari … V Zagrebu sem nenadoma postal strokovnjak za slovenski jezik, saj so mi pri založbi Šolska knjiga naročili, naj napišem učbenik slovenščine za 7. in 8. razrede v hrvaških osnovnih šolah. V teh letih naj bi učenci namreč dobili nekaj osnov o slovenskem in makedonskem jeziku, za katerega naj bi učbenik izdelal kolega iz Makedonije. Moram reči, da sem imel kar precej dela s tem. Kasneje v sedemdesetih letih je v Novem Sadu pri založbi Matica srpska izšla še ena moja knjiga Savremena slovenačka drama. To je bil izbor sodobne slovenske dramatike in danes, ko gledam nazaj, je to knjiga, na katero sem najbolj ponosen. Leta 1970 sem se zaposlil v študijski knjižnici v Kranju, kjer sem preživel trideset zanimivih, včasih tudi razburljivih let. Imel sem srečo, da sem delal v dobrem kolektivu, hkrati pa sem bil lahko vsak ponedeljek odsoten, saj sem precej let predaval na univerzi v Celovcu.«

Nedvomno vam je ustrezalo na eni strani poglobljeno bibliotekarsko delo v tišini knjižnih polic, na drugi pa stik s študenti in razvojem stroke?

»Eno je delati z mladimi ljudmi, drugo pa s starim papirjem. Kot lektor na univerzi sem seveda moral zasledovati tudi razvoj slavistične stroke.«

Vseskozi pa ste bili dejavni tudi na kulturnem področju v Kranju, najbrž ni bilo srečanja, literarnega dogodka, obletnice, vezane za književnike …, ki bi minili brez vas …

»Tako je bilo srečanje slovenskih pesnikov, ki sem ga v začetku osemdesetih let pomagal pripravljati tri leta. Sodeloval sem pri dogodkih okrog 150-letnice Prešernove smrti in 200-letnice njegovega rojstva. Lahko rečem, da smo takrat pripravili krasno stvar s simpozijem o Prešernu. Bil sem tajnik simpozija in imeli smo še kup idej, kako na dve ali tri leta organizirati podobne dogodke.

Potem je dr. Boris Paternu dal idejo o dvojezičnih izdajah Prešernovih pesmi v jezikih sosednjih in Slovencem bratskih narodov. Začeli smo z nemškim prevodom, zdaj imamo srbskega, angleškega, ruskega, španskega … vsega skupaj osem knjig. Nekatere so že dosegle drugi in tretji ponatis. Pred dvema letoma je ponatis našega prevoda Octavia Prenza pripravila tudi samoiniciativno ena od španskih založb. Na prvi strani njihove izdaje piše »slovenski poet, nacionalni heroj«.

Sedaj, ko ste v pokoju, še kaj pridete v študijsko knjižnico?

»Najraje grem ob sobotah, ko ni take gneče. Trenutno iščem podatke od nekega Josipa Perneta, diplomata v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ki je bil rojen v Trsteniku.«

Kako danes gledate na naš odnos do Prešerna, ga še poznamo, ali smo v tem svetu potrošništva, razen enkrat na leto, sicer pozabili nanj?

»Mislim, da nismo pozabili nanj, je pa nekoliko mutiral. Namreč vsak ve, da obstaja pesnitev Krst pri Savici, prebral pa jo je redko kdo. Ampak ko je treba udariti po mizi, vendarle vsi vedo, to je pa naš France Prešeren. A zunaj tega še vedno s Prešernom živi tisto polje grenkobe … Vam narišem. Prvi krog so domovinske pesmi, drugi krog je ljubezenska poezija, tretji bivanjska, in tam, kjer se ti trije krogi stikajo, tam je to temno polje grenkobe. Središčna točka Prešernovega dela in življenja. In to polje grenkobe je tisto, ki je vredno raziskovanja, vse ostalo je v današnji družbi bolj ali manj »komercialnega značaja«.

Že razmišljate o vsebini vašega naslednjega govora v Prešernovem gaju?

»Imam že domišljenega v računalniku in sicer na temo čudeža moškega rimanja pri Prešernu, ki dokazuje, kakšen mojster je bil.«

Sami še kaj pišete?

»V zadnjih letih sem si v računalniku ustvaril datoteko, imenovano »Evridika«, v katero shranjujem pesmi. Posamezno pesem pišem tudi po deset let. France Pibernik me priganja, naj pesmi tudi objavim.«