V martuljškem kraljestvu

Rutarski Vršič (1696 m) - Neoznačena pot, ki nas popelje povsem blizu velikanom martuljškega kraljestva. Za hrib, ki se pne nad Rajskimi livadami, je potrebne nekaj dobre orientacije in branja sporočil okolice.

Z druščino prijateljev smo se zadnjič podali na popoldansko turo nad Gozd Martuljkom, ki ga krasijo izjemne gore, znane po tem, da na njihova temena ne vodijo označene poti. No, izjema je edino Špik, pa še ta je po markirani poti dosegljiv iz Krnice ali pa skozi Kačji graben.

Na naši današnji turi bomo imeli Špik, no, vsaj njegovo špičko, skoraj ves čas pred seboj, pogledi pa nam bodo uhajali predvsem na Široko peč. Pa pojdimo dogodivščini naproti.

Izhodišči za začetek vzpona sta vsaj dve: lahko gremo mimo spodnjega Martuljškega slapu, ali pa se z avtom zapeljemo skozi Gozd Martuljek in ob koncu vasi zavijemo levo ter se zapeljemo do Kope, kjer nas smerokaz usmeri do brunarice Pri Ingotu. V vsakem primeru moramo priti do Ingota. Od brunarice nadaljujemo preko planine Jasenje oz. Rajske livade do Finžgarjeve kapelice. Na levi strani kapelice je dobro vidna stezica. Po nekaj desetih metrih je vidno razpotje, a mi se držimo desne poti, ki poteka tik nad hudourniško grapo. Strmo se začne vzpenjati. Steza je dobro sledljiva, le včasih je treba biti rahlo pozoren. Pot nas v okljukih pripelje do višine okoli 1100 metrov, kjer se na enem od okljukov pred nami pojavi balkonček; razgledišče na Karavanke. Pod nami je Gozd Martuljek, vidimo vas Srednji Vrh in nad njo Vošco. Okljuki se nadaljujejo še približno sto višinskih metrov, ko pot ostro zavije levo. Nekaj časa hodimo v levo smer, tako da so Karavanke pred nami. V tem delu prečimo melišče in pozorni moramo biti zaradi ozke stezice, da nam ne zdrsne. Obhodimo Rutarski Vršič in se obrnemo celo proti Kepi in Dovški babi. Smo na vzhodu Rutarskega Vršiča, skoraj v koritu Belega potoka. Pot zavije v gozd. Ozka steza nam bo kar nekako ušla izpod nog, težko je sledljiva, a v gozdu se obrnemo desno, saj je vrh direktno nad nami. Zdaj nas čaka še zadnji naskok proti vrhu, kjer nas čaka vpisna knjiga.

Vrh Rutarskega Vršiča nam postreže s tistim, zaradi česar nam srce zaigra; z razgledom na Kukovo špico, Škrnatarico in Široko peč, ki nam da slutiti, da se med njima skriva Amfiteater. Pred nami je magični Oltar, Mala in Visoka Martuljška Ponca ter seveda Špik. Ob njem Frdamane police, pa Rigljica, Rušica in povsem nasproti nam znani Kurji vrh, še eden od spokojnih vrhov martuljške ogrlice dvatisočakov. Nasproti divjemu svetu deviških sten pa spokojen svet Karavank, z Vošco, Trupejevim Poldnevom, Kresiščem, Belimi pečmi.

Rutarski Vršič krasijo tudi koprive, zato bodimo pozorni, kje hodimo. No, sicer pa, če nas ožgejo, pa po ljudski modrosti ne bomo imeli revme.

Z vrha gremo po grebenu proti sedlu med Rutarskim Vršičem in Vaneževim robom, kjer vdenemo potko, ki nas v okljukih popelje do hudourniške grape v krnici Za Akom. Omenjena pot je lahko sledljiva in dobro vidna, kar daje slutiti, da verjetno večina gornikov, ki so jim ljubše samotne poti slovenskih gora, Rutarski Vršič doseže po poti našega sestopa. Po hudourniku se spustimo do markirane poti, ki iz krnice Za Akom vodi nazaj do planine Jasenje do brunarice Pri Ingotu. Del te označene poti je zelo zahteven, saj je zavarovan in neprimeren za vrtoglave. Ko se konča zavarovana pot, se samo še skozi gozd strmo spustimo do brunarice, kjer se okrepčamo in si privoščimo čudovit domači melisin sirup.

Do avta nas čaka še 10 do 15 minut spusta. Spet smo odkrili manj znani del Julijskih Alp, predvsem pa del, ki ni pogosto obiskan.

Nadmorska višina: 1696 m

Višinska razlika: 900 m

Trajanje: 4 ure

Zahtevnost: 5 zvezdic