Malo drugačna morska volka

Od Pulja do Dubrovnika se navadnim smrtnikom še z avtom zdi pot dolga, kaj šele z motorjem ali bognedaj s kolesom. Kaj pa s kajakom?

Sliši se neverjetno, vendar je resnično, če poznate Franceljna Miklja iz Bohinja in Andreja Primca z Lancovega. Morska pot, ki sta jo veslala s hitrostjo od pet do sedem kilometrov na uro, je bila dolga petsto dvajset kilometrov, kar pomeni dvanajst dni razburljive avanture. Kajak, vesla, dva prijatelja in veliko morja.

Morski kajak je dolg približno pet metrov in težak 25 do trideset kilogramov. Spredaj in zadaj ima po eno vodotesno komoro za prtljago. Opremljen je s krmilom, ki ga kajakaš upravlja z nogama. Veslo ima dve lopati. Prostor med kajakašem in robom odprtine zapira krovnica, ki preprečuje brizganje vode v čoln. Med obvezno opremo za morska potovanja spadajo kompas, navtične karte, radijski sprejemnik, ki je obvezen pripomoček zaradi vremenskih napovedi, baterijska svetilka, vzgonski jopič, mobilni telefon. Manjkati ne smejo rezervna obleka, spalna vreča, podloga, šotor, kuhalnik, posoda, hrana in zaloga vode. Vse to je mogoče brez težav zložiti v komoro kajaka.

Kajak je dokaj stabilen in udoben, zato omogoča sproščeno in varno veslanje tudi po zmerno valovitem morju in vetru. Čeprav je kajak razmeroma težak in na videz okoren, se z njim po morebitni prevrnitvi ni težko "pobrati" oziroma eskimulirati.

Pot ju je vodila iz Pulja mimo skrajno južne točke Istre mimo Kamenjaka. Potem je sledilo prečkanje Kvarnerja in nočitev na idiličnem otočku Unije. Sledilo je veslanje ob Lošinju do Ilovika in naprej med otokoma Premuda in Silba do otoka Ist ter naprej do Dugega otoka, ki sta ga obveslala po zunanji strani in v enem dnevu po celih 55 kilometrih veslanja pristala na Kornatu. Kompas je kazal smer naprej do otoka Žirje in dalje do letoviškega mesta Rogoznica. Obiskala sta otoke Mali in Veli Drvenik, Šolto in se nato odpravila na dolgo veslanje prek odprtega morja do Hvara. Naslednje dni sta veslala ob južni obali Hvara in celotni dolžini polotoka Pelješac ter se enajsti, predzadnji dan približala Elafitskim otokom, ki pa niso več daleč od Dubrovnika. Dvanajsti dan sta si v zgodnjih urah stisnila žuljavi roki v pristanišču ob dubrovniški trdnjavi. Avantura je bila končana.

Ker Francelj in Andrej nista ekstremista, ki bi želela razdaljo preveslati v rekordnem času, sta si večkrat vzela čas za počitek, ogled zalivov, jam in drugih naravnih čudes, ki se s kopnega ne vidijo. Na dolgih prečenjih odprtega morja: Kvarner, Žirje-Rogoznica, Šolta-Hvar, Hvar-Pelješac, ki trajajo po več ur, postanki niso mogoči in veslanje se zlasti proti koncu vleče - ko je cilj videti že precej blizu, običajno traja še celo uro. To je edino obdobje, poleg morebitnega prehudega valovanja, ki je neprijetno. »Največ pozornosti je treba posvetiti nevarnostim, ki jih lahko prinese morje. Spremljanje vremenske napovedi je obvezno, saj pri tem objavljajo tudi opozorila glede valovanja morja in vetrov. Od teh napovedi je odvisna izbira poti, včasih pa je treba zaradi neugodnega vremena počakati kak dan. Z orientacijo ni težav, če je cilj veslanja na vidni razdalji. Če pa je razdalja večja, si je treba pomagati z navtičnimi kartami in kompasom ter po možnosti upoštevati še smer vetra. Večjih razdalj prek odprtega morja se je priporočljivo lotiti čim bolj zgodaj zjutraj, ko je morje najbolj mirno. Seveda pa je pogoj za to tudi dobra vremenska napoved. Če so valovi visoki, veter pa močan, postane veslanje zelo naporno. V takih razmerah je pristajanje na kamniti obali zelo nevarno, zato se je treba umakniti na kopno že prej. Na najini poti od Pulja do Dubrovnika je le nekajkrat pihal srednje močan veter in ni bilo pretirano visokih valov. Edino noč s hudo nevihto sva preživela v udobnem objemu šotorov,« je povedal Andrej Primc. On in Francelj sta že stara morska volka, saj sta v preteklosti preveslala in obkrožila že veliko jadranskih otokov, ta podvig pa seveda prištevata med svoje največje in najlepše avanture s kajaki.