Konec je dostikrat nov začetek

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / sreda, 14. oktober 2009 / 06:00

Ko na koledarju zagledam vinograde, oskubljena drevesa z listi pod nogami, ko po mestu zadiši pečen kostanj, ko se po vasi oglasi cikularka, s katero žagajo drva in cena za plin ter kurilno olje poskoči, vem, da je jesen.

Jesen prepoznam tudi po tem, da po kolesarjenju pridem domov po mraku in to z svetilko v rokah, ki mi jo posodi natakarica in jo moram naslednji dan vrniti, ker pravi, da jo vsak dan kak kolesar potrebuje, tako kot kak gost potrebuje dežnik, ko ga kaplje presenetijo.

Jesen v življenju ni nikoli dobra, lahko pa je lepa, če si jo znaš pravilno razlagati ali preživeti.

Kaj je lahko lepega v jeseni? Slikarji in fotografi pravijo, da je to to, kar čakaj s čopiči in objektivi. Zanimivo, ker pri tem vidim samo velik dobiček proizvajalcev slikarskih barv in razvijalcev fotografij, na primer. Verjetno je to poklicna deformacija, ki izhaja iz mojih izkušenj, ali pa je mogoče, da sem še kot otrok socializma bolj vajen črno-belega sveta, ko so bili dodatki pastelnih barv bolj izjema kot pa lep vsakdan. Včasih je bila jesen reklama za žalost in so koledarje krasile slike in fotografije vrb žalujk nad obrabljenimi klopcami, na njih pa po dva »hokejista« z domom za upokojence v ozadju. Jasno, v črno-beli tehniki, slikano oz. fotografirano iz daljave, ker je avtor hotel poudariti, da je motiv že v odhajanju.

Tako. Jeseni nisem nikoli vesel. Iz kolesarjevega zornega kota je odurna, in če pomislite na idiota, ki si je spomnil »umetnega« premikanja kazalcev na uri dvakrat na leto, potem … potem … Nimam več besed. Že prvič bi ga po prstih, ko jih je premaknil, zdaj je prepozno. No, upam, da je jeseni vsaj kdo vesel, pa ne mislim samo na tiste, ki radi obirajo grozdje in so potem celo zimo veseli po svojih zidanicah.

Glasovi kolesarji smo imeli prejšnjo sredo zadnjo vadbo oz. zadnjo »uradno«; naprej se bomo družili neuradno, kar pomeni, da bo tisti, ki bo hotel z jato poleteti čez kak kilometer asfalta, lahko prišel vsako soboto ob 13. uri na naše staro zbirališče. Trase si bomo izmišljevali sproti. Sredini popoldnevi so tako kot vsaki drugi v tednu prekratki, da bi nam uspelo v števec spraviti spodobno kilometrino. Torej zato potrebujemo prost dan, če je možno, in nekaj uric več, da pobegnemo večeru in se izognemo sposojanju svetilk od natakaric. V piceriji Gorenc smo imeli mešanico med komemoracijo in proslavo v počastitev odhajajoče in prihajajoče sezone naših skupnih vadb. Počaščeni smo bili od naše direktorice kot tudi šefice iz Gorenca. Razglasili smo najboljše, to so tisti trije moški in ženske, ki so v tej kolesarski sezoni na podlagi naših dveh kronometrov naredili največji napredek. Pod čelado smo spravili eno prekrasno sezono druženj. Prekrasno zato, ker ni bilo niti enega prehudega padca ali kakršnekoli druge težave. Novih prijateljev in prijateljic Gorenjskega glasa pa je postalo kar nekaj.

Da pa bomo lažje preživeli poplavo jeseni vsepovsod, bomo že danes začeli statično kolesariti. Se še spomnite? Lani smo začeli izvajati kolesarsko vadbo na kolesih, ki se ne premikajo: tudi če mlatiš pedala kot Valjavec, ne prideš dalj kot nič centimetrov. Ja, pa še pod streho smo vedno in imamo luči namesto nebeške svetilke, sonca. Tudi letos se bova s statiko ukvarjala midva z Gregom, vi pa boste, če bo taka vaša volja, sodelovali in s tem svoje telo krepili skozi celo zimo. »Konec je dostikrat nov začetek,« so bile zaključne tolažilne besede v piceriji Gorenc, potem ko smo čakali na svetilko.

Ura je devetnajst in zunaj je taka tema, da sem dvakrat preveril, če ni slučajno nebo padlo na njivo pred hišo. Saj sem vendar nekaj dni nazaj ob tem času šele šel na kolo!?