Pokaže na luči: "Lumino ..."

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Humor / ponedeljek, 5. oktober 2009 / 06:00

Od firbčnih policajev do prelepih pokrajin s sončničnimi polji ali pa žalostnih slik s propadlimi železarnami.

Že v prvi vasi, skozi katero se peljemo, z loparčkom maha policaj. »Pogledam na števec. Kakih pet kilometrov več od dovoljenih 50 kilometrov na uro. Pi…, pa saj sem zmanjšal pred vasjo,« si mislim, medtem ko ustavljam tik pred možakarjem. Simpatičen, na prvi vtis kar dobrodušen možakar v modrem mi že pred avtom začne kazati na luči. Je crknila žarnica, jaz pa sredi dneva nisem opazil. Pa smo tam. Zraven vpije: »Lumino, Lumino …« Pozabil sem jih prižgati. Ko to storim, mi veselo pomaha, češ vse je v redu, lahko nadaljuješ. Uf, pa smo prišli skozi. Ampak ni vrag, v naslednji vasi se zgodba ponovi, le da sta bila tokrat »na odru« dva policaja. Peljal sem se 50 kilometrov na uro, luči sem imel prižgane, le kaj bosta pa ta dva videla. Ko sem ustavil ob cesti, sta si smehljaje ogledovala spačka, in kot sem sklepal po njuni obrazni mimiki, z občudovanjem ugotavljala, kaj za en letnik pa bi takle avto moral biti. Najbrž kaj iz začetka stoletja? Eden od njiju pristopi in povpraša po letniku: »Ano …« Ko sem s prstom po papirju razložil, da je najbrž tam okrog leta '83, jima najbrž ni bilo čisto jasno ali '83 ali '38. Pa vendarle, izjavila sta nekaj v stilu »srečno pot« in nas spustita naprej.

Lahko rečem, da smo v naslednjih 20 kilometrih naleteli na vsaj še šest ali sedem policijskih patrulj, pa tudi nasproti vozeči romunski vozniki so nam veselo »žmigali« z lučmi, češ previdno, policaji so. Lepa navada, ki je doma tudi pri nas. Poleg lepih sončničnih polj, ki nas spremljajo, smo v večjem kraju Calan naleteli tudi na prav grozljivo podobo propadle železarne. Več kot tri, štiri kilometre so nas z obeh strani ceste spremljali propadli objekti, od visokih dimnikov, zgradb brez zidov do širokih toplarniških dimnikov. Vse zaraščeno. (prihodnjič: Srečanje in prve sobe)