Gorenjski glas je to!

Če bi ne bilo slabih dni, se ne bi spomnili dobrih. In dobra dneva v tednu sta vsekakor torek in petek, ko izide Gorenjski glas.

Ne rečem, da so drugi slabi, ampak ta dva izstopata. Od kdaj pa se Glas tako bere? Že od nekdaj. Glas je vedno doma. Odkar znam brati, berem Gorenjski glas. Mogoče vmes kdaj pa kdaj nastane kaka pavza, ker se človeku zahoče brati nekaj, kar ni tesno povezano s krajem, v katerem živi, ali bližnjo okolico. Ljudje so se začeli zavedati, da živijo na Gorenjskem in da je vse drugo predaleč. Ljudje so se začeli zavedati, da živijo v najlepšem delu sveta. Gorenjci postajajo ponosni. Zdaj je spet normalno, da ima vsak gorenjski dom naročen Glas … To je le nekaj stavkov, trditev, razmišljanj, ki mi jih je uspelo ujeti in si jih zapomniti, medtem ko smo komentirali pravkar predirkani Glasov kronometer. Jana je nosila štrudelj in Pehtranovo potico na mizo, na pijačo ni pozabila, mi pa smo lovili sapo, se hvalili z doseženimi rezultati in se pogovarjali o Gorenjskem glasu: to je bila nekakšna rdeča nit »after partyja«.

Gorenjski glas in kolesarji? Mogoče obstaja prepričanje, da kolesarji ne razmišljajo o ničemer razen o pedalih in balanci, hočem reči, o biciklu. Tale naša Glasova druščina je malce drugačna. Včasih celo pomislim, da se sploh ne družimo zaradi kolesarjenja, ampak bolj zato, ker smo sami fajn ljudje vkup, in potem skupaj uživamo tistih nekaj uric. Ali pa se mi samo zdi? Ne, saj sem preveril, ko sem jim vsilil temo, ki ni govorila o biciklih in obritih nogah, lepih dresih in rekordnih časih, potem pa smo skupaj prišli do ugotovitve, da se čisto zares premalo pogovarjamo o kolesarstvu, čeprav smo skupaj prav zaradi tega. Glasova kolesarska druščina je taka kot Gorenjski glas. Kakšna? Gorenjski glas kupim, ker me zanima, kaj se dogaja na Gorenjskem, in ker mi je prav malo mar, kaj se dogaja v Izraelu, Ameriki ali Somaliji. Zanimati me je nehalo takrat, ko sem dojel, da nimam vpliva niti na kakršnihkoli volitvah v Sloveniji, kaj šele v Afganistanu. Živim tako, kot moram, in ne kot bi rad. Če bi živel tako, kot bi rad, bi moral počakati na kak drug svet … In zdaj me zanima le Gorenjska, moj prag, ker imam z njim preveč dela, da ga očistim, kaj šele da bi se lotil kakega tujega. Potem so mi zaploskali. Videti je bilo, kot bi imel govor Edvard Kardelj na sedmem kongresu Komunistične internacionale v Moskvi leta 1935. No, to so bila samo moja razmišljanja, medtem ko sem grabil po Janinem štrudlju in oranžadi. Če bi to hotel na glas povedati, bi mi nekdo moral podstaviti pručko pod vejo in ni hudič, da ne bi kdo privlekel še kakega štrika na plan. Glasova kolesarska druščina je taka kot Gorenjski glas. Kakšna? Preprosta, uporabna, koristna, zabavna … česa drugega pa za lasten užitek niti ne potrebujemo.

Danes se dobimo ob 16.30 in gremo vsi skupaj na Možjanco in nazaj. Prekolesarili bomo od štirideset do petdeset kilometrov. Zmagovalec kronometra v moški kategoriji je Martin Bizjak, v kategoriji žensk pa znana slovenska oblikovalka nakita Tanja Drinovec. Prvi trije v obeh kategorijah dobijo posebne nagrade, stisk roke ter vroč poljub organizatorja.