Od zamrznjene hrane k likovni popolnosti

Priznani belgijski ilustrator Carrl Cneut je flamskega rodu in je trenutno eden najbolj iskanih avtorjev v svoji državi. S knjigami, ki jih je ilustriral, je prisoten v številnih državah sveta. Tudi v Sloveniji, saj so doslej pri založbi Narava izšle že tri knjige z njegovimi ilustracijami. Duhovit in iskriv sogovornik je spregovoril o sebi, svojem delu in presenečenjem nad lepo Slovenijo.

Kako se počutite v Sloveniji? Ste prvič pri nas?

»V Sloveniji sem prvič in nisem si mislil, da je dežela tako lepa. O Sloveniji in Slovencih prej nisem vedel skoraj nič in lahko le rečem, da je, z letalom le uro in pol iz Belgije, drugačna, kot sem pričakoval.«

Ste pričakovali vzhodno Evropo?

»To še najmanj. Pričakoval pa sem nekakšno mešanico Italije in Avstrije, a sem se motil. Ljudje so zelo prijazni, bolj kot v mnogih državah. Ko sem se izgubil na ljubljanskih ulicah, sem za pomoč vprašal gospo, ki je takoj opazila mojo stisko in mi je ponudila, da me kar ona odpelje na želeni cilj. Še se bom vrnil, sicer pa kar nekaj mojih prijateljev pogosto prihaja v Slovenijo, oziroma jo bodo v kratkem obiskali.«

Vaš obisk v Sloveniji je bil namenjen predvsem predstavitvi najnovejše v slovenščino prevedene ilustrirane knjige Skrivnostno grlo slavčevo, pa tudi predhodnih dveh, ki sta prav tako izšli pri založbi Narava …

»Predstavil sem tri knjige z mojimi ilustracijami, hkrati pa je moj obisk tukaj sovpadal tudi s pesniškim srečanjem v Vilenici in predstavitvijo flamskih literatov v Sloveniji. Res pa sem že nekaj časa tudi obljubljal Petru (Virniku, direktorju založbe Narava), da bom prišel.«

Kaj je bilo najprej, slikarstvo ali ilustracija? V Sloveniji na primer ima večina ilustratorjev slikarsko izobrazbo …

»Študiral sem grafično oblikovanje, saj v »mojem času« nisi mogel študirati ilustracije. Lahko si ji posvečal le več pozornosti. Ampak jaz nikoli nisem želel postati ilustrator, moja želja je bila delati v oglaševanju, kar sem sedem let tudi z uspehom počel. Specializiral sem se za promoviranje zamrznjene hrane v Rusiji. Ukvarjal sem se z embalažo in predstavljanjem te hrane v zamrzovalnikih v supermarketih, kar je bilo takrat v Rusiji novost. Prve ilustracije sem naredil šele pri 27 letih. Pomagal sem nekemu ilustratorju …«

Želite reči, da je šlo za naključje?

»Da. Delo v oglaševanju me je povsem zadovoljevalo. Je pa soseda, ki je delala za neko revijo za otroke, vsak teden potrebovala eno ilustracijo. Tip, ki je to sicer počel, je nekega večera stal na mojih vratih in me prosil, naj mu pomagam, češ saj sem hodil v umetniško šolo, on da mora zgodaj zjutraj na pot … Pomagal sem mu in odtlej sem jaz risal ilustracije. Tako za zraven. Še vedno me poklic ilustratorja ni zanimal. Vedno sem mislil, če ilustriraš za otroke, moraš pač delati otroške stvari, kar je nekaj povsem drugega, kar recimo delam sedaj. Na neki točki pa sem se odločil. Naročeno sem imel ilustracijo za otroško revijo. Narisal sem dve, prvo, za katero sem mislil, da je za otroke pričakovana, in drugo, na katero sem bil ponosen in je bila taka, kot sem si jo jaz želel. Če bodo izbrali slednjo, bom nadaljeval, če pa prvo, nikoli več ne bom ilustriral. Izbrali so tisto, na katero sem bil ponosen, dobil sem ponudbo za ilustriranje knjige, pa druge in tretje. Pri tretji sem spoznal, da je to tisto, kar hočem v življenju početi.«

In to počnete že deset let?

»Začel sem pri tridesetih. Smešno je, da je večina sošolcev in sošolk študirala zato, da bi postali ilustratorji. Danes nobeden izmed njih ni ilustrator, jaz, ki si tega nisem želel, pa sem.«

Govorili ste o razliki med ilustracijo za otroke in odrasle. Ko gledam vaše metulje, pokrajine, figure, vidim nekaj vmes …

»Moje delo je res nekje na sredi, ilustracije imajo radi otroci in odrasli. Najbrž je to naključje. Če kot ilustrator iščeš neki svoj slog in ga potem najdeš, pri tem ne veš zares, komu bodo tvoja dela bližja. Mislim, da sem lahko vesel, da imam slog, ki je všeč tako otrokom kot njihovim staršem. A to ni stvar odločitve, to je slučaj, nekaj kar se zgodi.«

Kako v Belgiji poteka sodelovanje med pisci in ilustratorji? Kdo išče koga in kakšna je vloga založbe?

»Zdaj avtorji poiščejo mene. Na začetku so prišli v založbo in so iskali ilustratorja, pa so tam ponudili mene, zdaj pa mi avtorji pošljejo besedilo in me prosijo, naj naredim … ha, ha. No, tudi Belgija ni velika država in vsi vemo drug za drugega. S Petrom Verhelstom, ki je zelo pomemben in cenjen pisatelj, je bilo drugače. Prebral sem zgodbo, se srečal z njim, bil je zelo prijazen in dolgo sva se pogovarjala. Dejal je, da je to najina skupna knjiga.«

Delate za mnoge avtorje, doslej ste ilustrirali 18 knjig, ste kdaj odklonili, bodisi ker vas ni pritegnila zgodba, se niste razumeli z avtorjem …

»Zdaj vzamem eno zgodbo od dvajsetih, saj tudi časovno ne bi zmogel toliko. Včasih tudi po osem mesecev delam eno ilustracijo. Včasih odklonim, ker mi ni všeč besedilo, včasih mi tudi avtor ne ustreza. Lahko pa je zgodba lepa, pa v glavi nimam prave ideje.«

Ste disciplinirani pri delu?

»Potrebujem disciplino. Vstanem ob 8.30, ne smejte se, v Belgiji je to zgodaj, potem delam do 12. ure, po odmoru pa še od 13. do 20. ure zvečer. Kadar zaključujem knjigo, delam tudi do polnoči. Takrat kar nekako izginem s sveta, se zaprem v atelje in delam.«

Lahko preživite z ilustracijo?

»Lahko. Ko oddam ilustracije, dobim nekaj denarja, kasneje pa še odstotek od prodaje. Bolje se prodaja knjiga, večji je zaslužek. Ob tem veliko časa posvetim tudi trženju. Vsako leto grem na knjižni sejem v Bologno, na leto pa po šolah opravim tudi po dvesto branj. Danes se moraš tudi kot ilustrator prikazati iz ateljeja in predstavljati okrog sebe in svoje delo. Ne gre le za ilustriranje, ampak tudi za ekonomiko.«

Kaj je trenutno na vaši ilustratorski mizi, sicer ste tudi profesor na univerzi v Gentu?

»Končujem novo knjigo, sicer pa res že četrto leto učim na univerzi. Poklicali so me, da naredim oddelek za ilustracijo.«

In »proizvajate« mlade Carlle Cneute …

»Seveda ne. Pomembno je, da študentje v iskanju svojega sloga delajo drugače kot jaz in da se razlikujejo tudi med seboj. Slabo bi bilo, če bi imeli male Cneute. Drugačen slog risanja je edina možnost, da uspejo. Narediti moraš nekaj zelo osebnega, biti moraš originalen. V Parizu točno veš, s katere šole je in od katerega učitelja. Škoda štirih let študija, da bi ven prišel »zaznamovan«.«

Kaj še želite narediti na področju ilustracije …, pa vam še ni uspelo?

»Narediti popolno knjigo. Enkrat bi rad naredil popolno knjigo. Ko dokončaš knjigo, si vesel zanjo, ampak ta še vedno ni popolna. Tako nastajajo nove in nove knjige. Ko bom enkrat za neko knjigo začutil, da je popolna, bom prenehal ilustrirati.«

Ste v Sloveniji dobili kakšno novo idejo?

»Ne ravno nove ideje, ampak v svoji glavi sem si ohranil množico slik. Ne morem definirati določenega momenta, ki bi me res inspiriral, vem pa, da v moji podzavesti ne manjka utrinkov iz Slovenije.«