Premikal državo, odmaknili njega

Na letošnjem Festivalu slovenskega filma v začetku oktobra v Portorožu je režiser in scenarist Mako Sajko prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. V šestdesetih in začetku sedemdesetih let je posnel vrsto za takratni čas očitno zelo provokativnih dokumentarcev. Za film Samomorilci, pozor! je leta 1969 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada, vendar šele dve leti potem, ko so ga na Udbi zasliševali, kdo v tujini mu je naročil in plačal za ta film.

Na 12. festivalu slovenskega filma smo Slovenci, tako strokovna javnost kot ljubitelji filma, ob podelitvi Badjurove nagrade in projekciji vašega kratkega filma Slavica exception vnovič »odkrivali neznanko«. Bili ste pravo presenečenje festivala, saj vas ljudje v glavnem niso poznali …

»Bil sem avtor dokumentarnih filmov, ki so v tujini dobili veliko nagrad, in Slovenija je bila ponosna nanje. Nikoli pa nisem imel stika z občinstvom, za katerega sem filme pravzaprav snemal. Ker so šli filmi v glavnem takoj v arhiv, jih ljudje sploh niso mogli videti in to, da ni bilo oziroma sploh ni moglo biti nobenega odziva nanje, mi je strahotno primanjkovalo. Avtor, ki nima stika z občinstvom, ni več avtor. Konec koncev se z reakcijo strokovne in siceršnje javnosti kot avtor tudi razvijaš. Po toliko letih so me najbrž prepoznali predvsem na osnovi nagrad, te so vendarle bile nekje zabeležene, saj sem kot avtor po filmu Narodna noša pred več kot tridesetimi leti enostavno »mrknil«. V zadnjih letih me je odkrila režiserka Maja Weiss in ljubiteljice filma pri Slovenskem filmskem arhivu, ki so poznale moje filme in se jim je očitno zdelo pregrešno, da jih ne bi videli tudi drugi. Pred dvema letoma je bila tako v Cankarjevem domu v okviru festivala dokumentarnega filma retrospektiva mojih filmov in so bili vsi presenečeni …«

Podobno kot sedaj v Portorožu. Tudi vi ste izražali presenečenje, da so vas našli po toliko letih …

»Že po ljubljanski retrospektivi so ljudje pristopali k meni, mi iskreno čestitali in mi pripovedovali vtise o mojih filmih, ženskam je šlo pri filmu Samomorilci, pozor! na jok. Dogajalo se je vse tisto, kar sem kot avtor v času, ko so filmi nastali, pogrešal. Sicer sem se že zdavnaj pomiril s tem, da sem pač bivši avtor, ki je omenjen le še v enciklopediji, ampak vesel sem bil pa vseeno. Tudi zdaj na festivalu v Portorožu. Prvič v življenju sem z ljudmi lahko govoril o svojih filmih.«

Snemali ste predvsem filme, v katerih so vas zanimale problematične in v tistih časih tabuizirane družbene teme, kot so ekološka vprašanja, visoka stopnja samomorov, nenavadna ljubezenska razmerja, pa tudi etnološki filmi … Kaj je v vas vzbudilo zanimanje za to?

»Ti filmi so vsi po vrsti nastali iz živih problemov. Vse se je dogajalo v moji okolici, tu v Sloveniji. Zakaj sem naredil ekološki film Strupi? Imel sem prijatelje, ki so živeli v bližini tovarn in so me opozarjali na to, da iz njih v potok in reko pritekajo kemikalije, da crkujejo ribe in druge živali … In sem pomislil, da je čas, da nekdo na to opozori javnost. Zanimivo, da so bili v tovarnah zadovoljni in ponosni, da sem filme snemal prav pri njih, čeprav so bile to raznobarvne odplake v reko, ali pa veliki dimniki, iz katerih se je ven kadilo marsikaj …«

Češ mi imamo največji dim …

»Vodja proizvodnje me je vprašal, kakšen dim bi želel posneti, takšnega, ki se dviguje navpično navzgor, ali takšnega, ki gre takoj vodoravno iz dimnika, da mi lahko naredijo črn, bel, siv, moder ali rumen dim. Zakaj so ponosni na to, da onesnažujejo okolje, me je zanimalo, pa so mi zatrdili, da je to dokaz, da pri njih ne delajo samo navidezno, kot je bilo to značilno za mnoge takratne tovarne. Ne, oni zares delajo.

Motili so me problemi, ki bi motili vsakogar, predvsem pa bi morali zanimati politiko. Sam sem se odločil, da bom te probleme predstavil v filmih. Pri tem se nisem ustrašil tako imenovanih nefilmskih materialov, kot so odplake in podobne stvari, ki se jih sicer filmarji izogibajo, nasprotno, bil sem tako zavzet z izraznostjo filma, da sem to z veseljem snemal. Namenoma sem se odločal za teme, od katerih so drugi dajali roke stran. Kot režiser, scenarist in človek sem verjel v moč filma.«

V dokumentarcih ste morali vse povedati v petnajstih minutah, v celovečernem filmu bi imeli mnogo več časa in prostora. Ste kdaj pogrešali več filmskega traku?

»Za prave filmarje so celovečerni filmi predolgi, pa tudi teme so pri celovečercih drugačne kot pri kratkih filmih. Ne, nikoli nisem trpel, ker bi imel premalo časa. Zgodbo sem znal povedati tudi v petnajstih minutah. Sicer pa za celovečerne filme je značilno, da se določene scene »nateguje«. Kažejo igralca, njegovo figuro, obraz, potem ta nekaj spregovori, in spet pol minute kažejo samo njegov obraz … Jaz temu pravim, da postavljajo spomenike, kar nima nobene povezave z vsebino filma.

V Portorožu so nekateri kritiki delali primerjave med mojim kratkim dokumentarcem Slavica exception in celovečernim filmom Slovenka in so se v glavnem odločali za Slavico, češ da ta v petnajstih minutah pove več kot Slovenka v uri in pol. Seveda pa gre tudi za dva povsem drugačna filmska žanra.«

V klasičnem celovečercu se nikoli niste preizkusili, čeprav ste kot asistent režije sodelovali z mnogimi velikimi režiserskimi imeni slovenskega filma, Čapom, Kavčičem, Kosmačem, Štiglicem, s slednjim celo v znanem filmu Dolina miru. Napisali ste tudi nekaj scenarijev, mar ne?

»Na raznih internih razpisih sem sodeloval s sedmimi scenariji za celovečerni film, a z nobenim nisem uspel. Potem sem s tem prenehal. Vsak scenarij ti vzame približno pol leta, sedaj pa računajte, več kot tri leta neplačanega dela. Imel pa sem tudi načrt, kako bi morali pri nas delati filme, da bi ti komercialno zaživeli in bili zanimivi tudi za tujino. Po tem načrtu sem tudi sam pisal scenarije. Eden takih je bil po Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem, ali pa Levstikov Martin Krpan. Zgodovinski spektakli imajo namreč največjo publiko, od otrok do starih, pri takih filmih gledalci najmanj nacionalno razmišljajo. Pri zgodovinskem spektaklu izgine pojem »majhne države«. Ista žirija, ki je pohvalila Martina Krpana, tega tudi ni sprejela v program, češ da bi bil to kostumsko predrag film in bi potem porabil ves denar, ki je bil tisto leto namenjen snemanju filmov, in potem drugi filmarji ne bi imeli dela.«

Po štirinajstih dokumentarnih filmih ste sredi sedemdesetih brez filma ostali vi. Takrat ste tako rekoč na hitro izginili s prizorišča. Kaj se je zgodilo?

»Po filmu Samomorilci, pozor!, s katerim sem si nakopal kar precej težav, so me začeli obravnavati kot nekoga, ki hoče slabo svoji lastni državi. Sam sem leto dni, preden sem se lotil filma, naredil temeljito raziskavo. Na podlagi študije, ki mi jo je dal takratni »guru« tovrstne tematike v Sloveniji dr. Milčinski, sem izdelal novo študijo o samomorih med mladimi. Že vnaprej pa me je opozoril, da obstaja moratorij na objavo samomorov v Sloveniji. Ljudje niso storili samomora, enostavno so umrli. No, na festivalu v Beogradu sem prejel celo nagrado Zveze mladine Jugoslavije, film so videli tudi tuji dopisniki na zahodu in vzhodu, ki jim je šla drugačna pot jugoslovanskega socializma precej na živce in so končno našli šibko točko našega socializma. Kakšna družbena ureditev pa je to, da se mladi ubijajo? Postal sem zanimiv tudi zunaj jugoslovanskih meja. Udba je morala ukrepati. Uprizorili so intervju v uredništvu revije Mladina, kjer je bilo prisotnih tudi devet oficirjev Udbe v civilu. Zaradi gneče so sedeli kar po mizah. Padala so vprašanja, kdo je naročil film, koliko denarja sem dobil za to iz tujine, kakšne ugodnosti me še čakajo … Sam sem dejal, da nisem dobil ničesar in da so v filmu nanizana le gola dejstva. Sojenja pa vseeno niso upali uprizoriti, ker bi to še poslabšalo vtis države v svetu.

Po glavi pa sem jih dobil potem nekaj let kasneje s popolnoma nedolžnim filmom Narodna noša. Komisija za cenzuro ni hotela dati dovoljenja za predvajanje in producent Viba film ni hotel izplačati nobenih honorarjev za scenarij in delo na filmu, ker ga pač ne more komercialno izkoristiti. To je bil moj zadnji film. Imel sem družino in treba je bilo preživeti, zato sem se zaposlil, hkrati pa sem se odločil, da Mako Sajko ne bo več delal filmov.«

Kar prenehali ste?

»Ja. Sprijaznil sem se s tem, da najbrž ne potrebujejo filmov, kakršne delam jaz. Iz tega sledi logičen zaključek, da ne bom več delal filmov. Prvi mesec se mi je vse skupaj zdelo tragično, da sem tako zaključil svojo filmsko kariero, ko sem prejel prvo plačo v življenju, pa sem se sprijaznil s tem.«

Poslej ste delovali na področju filmske vzgoje …

»Naredil sem osnutek za avdio vizualizacijo slovenskih šol, ki ga je sprejelo takratno ministrstvo za šolstvo. Tako sem sestavil uredništvo šolske televizije in bil zaposlen pri Zavodu za šolstvo. V delo sem vpletel tudi učitelje in pedagoge, začeli smo zbirati učne filme iz vseh koncev in krajev, ki smo jih potem razmnoževali na video in so jih potem lahko uporabljali po šolah. Paralelno sem tudi učil mlade ljudi, kako se dela filme. Sam pa nisem želel več delati filmov, čeprav bi to na neki način lahko, saj sem imel na voljo opremo in tudi ljudi. A se mi vendarle ni zdelo etično službe mešati z nekimi mojimi projekti.«

Zdaj že skoraj dvajset let živite v Žabji vasi nad Poljanami. Kako ste sploh prišli v te kraje?

»Bila sva znanca z legendarnim snemalcem Rudijem Vaupotičem, ki še vedno velja za najboljšega slovenskega snemalca. Fantastično je delal moje Strupe. On je imel sosednjo hišico, ki se drži moje, zdaj pa zanjo skrbi njegov nečak. Ni se ravno razumel s svojo sosedo in ko je ta prodajala hišo, je prosil mene, naj jo jaz kupim. Nam je ta hiša služila predvsem za vikend, ob osamosvojitveni vojni leta 1991 pa sem se z Deso in takrat še dvema hčerama preselili sem. V Ljubljani smo namreč stanovali na Zaloški cesti v bloku nad milico in ko sem izvedel, da ima milica v kleti sedem ton raznega orožja in eksploziva, si res nismo več želeli čakati na sodu smodnika, da se kaj zgodi. In smo šli, jaz sem se upokojil, Desa je lahko delala doma, pa tudi hčeram je bilo tu kar všeč.«

Vas hčere, ki zdaj živijo v Mokronogu, kaj obiščejo?

»Seveda me. Najmlajša bi bila zdaj tu, če ne bi bil jaz nekoliko gripozen. Letos je najstarejša Zala naredila sprejemni izpit na AGRFTV in študira gledališko režijo, Urša bo spomladi delala maturo, Izza pa je likovno zelo nadarjena, hodi pa na vzgojiteljsko šolo v Metliki.«

Če sem prav prebral, ste bili rojeni v Tržiču. Mar res, ne zdite se mi ravno Tržičan?

»Ha, ha. V Tržiču sem bil samo rojen in nič drugega. Moj oče je bil v stari Jugoslaviji carinik in je bil prestavljen na Jezersko. Z mamo sta začasno živela v hotelu Lončar v Tržiču, kjer sem se potem rodil tudi jaz. Očeta so veliko prestavljali po takratni Jugoslaviji, mi pa smo medtem živeli v Ljubljani. Nekaj časa smo živeli blizu Reke, kjer je bil oče carinik v Sušku, drugo svetovno vojno pa smo dočakali v Mariboru. Kot najstnik sem šel pomladi 1945 v partizane, postal urednik bataljonskega časopisa, kasneje pa sem tudi organiziral razne manifestacije in prireditve, moral sem režirat predstave, proslave in sem počasi prišel v te odrske vode … Ko sva bila po vojni s sestro Rosando skupaj na mladinski delovni akciji v Bosni, je rekla, da bi rada v Ljubljani delala sprejemni izpit za Visoko filmsko šolo v Beogradu in če bi jaz šel z njo. Jaz sem lahko šel le tako, da sem se prijavil na izpit. Od petnajstih smo kasneje naredili samo trije, med njimi pa ni bilo moje sestre …«

Ker je bila ženska?

»Tako je. No, zanjo je bila to najbrž sreča, ker jo je takoj angažiral Radio, dobila je plačo, stanovanje in kasneje naredila še dve diplomi, slavistično in dramaturgijo na AGRFTV.«

Torej ste nekako po naključju padli v film?

»Saj me je film zanimal, nisem pa verjel, da obstaja kakšna možnost zame, da bi postal filmar. Takrat v tistih časih je bilo to nekaj takega … nekaj takega kot …«

Danes iti za astronavta?

»Recimo. Ampak res. Takrat si z lahkoto dobil lepe punce, če si povedal, da si pri filmu. Sam se nikoli nisem postavljal s tem, raje sem ji moje delo pri filmu zamolčal, naj me punca sprejme kot Maka Sajka, če sem ji všeč, in ne kot filmarja.«

Pred dnevi je bila večja projekcija vaših filmov v ljubljanski Kinoteki, zdi se mi, da bi lahko kaj podobnega pripravili tudi tu v Poljanski dolini, ali v Kinu Sora v Škofji Loki?

»Seveda, zakaj ne. Jaz sem takoj za to. Pri slovenskem filmskem arhivu se mi zdi, obstaja premični kino, ki bi ga lahko pripeljali v vsak kulturni dom in zakaj ne v Poljane ali v Gorenjo vas. V zadnjem času me radi vabijo na projekcije v kraje, kjer sem posnel te dokumentarce, na primer v Ruše, pa v Baško grapo in še kam. Še letos naj bi bila ena taka projekcija v Mariboru, v teh dneh pa sem dogovorjen s puncami iz arhiva, da izberem, katere filme bodo presneli na DVD. Res bi bilo dobro, da bi moje filme videli tudi moji sosedje in znanci iz Poljanske doline …«