Znova si želi v vesolje

V sklopu 15. slovenskega festivala znanosti je Slovenijo obiskala ameriška astronavtka slovensko-indijskega rodu Sunita Williams. Njene korenine izvirajo z Gorenjskega, saj so Leše rojstni kraj njene prababice Marije Bohinc. Zato ji jutri pripravljajo sprejem tudi v Lešah.

Sunita Williams, ki je ravno ob prihodu v Slovenijo, 19. septembra, praznovala 44. rojstni dan, je ameriška astronavtka in sodelavka Nase. Konec leta 2006 je z vesoljskim plovilom Discovery poletela na Mednarodno vesoljsko postajo in tam preživela šest mesecev in pol. Že konec leta naj bi znova začela s pripravami za nov polet v vesolje spomladi 2012.

S kakšnimi občutki boste jutri obiskali rojstni kraj vaše prababice v Lešah?

»Zelo se veselim in že komaj čakam. Čudovito bo, ker nam bodo pripravili sprejem in bom spoznala tamkajšnje ljudi. Že ob prvem obisku v Sloveniji smo raziskovali, od kod izvira naša družina. Zdi se mi, da bomo tokrat malce odprli Pandorino skrinjico in videli zaklad, ki ga skriva. Zelo se veselim, da bom kaj več zvedela o svojih slovenskih koreninah.«

Slišati ste zelo vznemirjeni?

»Vsekakor, o tem smo veliko govorili. Na podlagi tega si ustvariš neko sliko v glavi, ampak natančno si kljub temu ne moreš predstavljati, zato bo zanimivo dejansko videti, od kod izhajamo.«

To je vaš drugi obisk v Sloveniji. Kako doživljate našo deželo in kaj vas je najbolj navdušilo?

»Že ob prvem obisku in tudi zdaj se je izkazalo, da so ljudje zelo prijazni, gostoljubni in topli. V Ameriki se mogoče vse odvija hitreje, tu pa se ljudje ustavijo, zanima jih, zakaj si na obisku, veseli jih, da si prišel, in želijo pomagati. To je zelo prijetno. Tudi pokrajina je zelo lepa – že ko pristajaš, vidiš gore vsenaokrog, pa gozd. Včeraj sem tekla ob vodi in opazila kostanje. Teh je tudi v Ohiu veliko, zato sem pomislila, da je razumljivo, da so se moji predniki ustalili v Ohiu. Verjetno gre za podobno zemljepisno širino.«

Kako je v vas dozorela odločitev, da postanete astronavtka?

»To je dolga zgodba. Ni bilo tako kot pri mnogih otrocih, ki že v otroštvu vedo, kaj si želijo postati, recimo zdravniki kot njihovi starši, ali mogoče novinarji, odvetniki … Starši so imeli sicer velik vpliv name; odraščala sem v intelektualnem in zelo delovnem duhu. Lahko bi postala karkoli. Želela sem biti veterinarka, a me je pot vodila v vojsko. Prej nisem nikoli letela, a sem končala v letalski šoli in letela s helikopterji. Nato sem postala testna pilotka in tako sem sredi mojih dvajsetih prvič pomislila, da bi postala astronavtka.«

Torej je šlo po korakih?

»Prav gotovo, saj nikoli nisem mislila, da sem sposobna za to, a sčasoma se naučiš več in več o tem, tudi skozi številne spodrsljaje. A če se iz njih učiš, lahko postaneš dober v tem, kar delaš, in potem lahko delaš vse, kar hočeš.«

Glede na to, da gre za poklic, v katerem prevladujejo moški – ste na vaši poti zaradi tega naleteli na kakršnekoli ovire?

»Gotovo, a sem se trudila, da se ne oziram nanje, sicer ti to vzame preveč časa. Če svoje delo opraviš najbolje, kot znaš, potem nihče ne more dvomiti o tebi. Tako je bilo že na kolidžu – mornariško akademijo obiskuje približno deset odstotkov žensk. Tudi v vojski je bilo potem podobno, tako da sem se že ves čas ogrevala za delo astronavtke. Ampak mladim dekletom imam navado povedati, da helikopter ne ve, ali si fant ali dekle, tudi vesoljska postaja ne ve tega. Če lahko enakopravno sodeluješ pri upravljanju strojev in znanstvenih eksperimentih, zakaj bi kdo dvomil o tebi?«

Ampak na splošno še vedno velja, da ženske ne upravljajo helikopterjev, ne letijo v vesolje …

»Sama s tem nimam težav, zato me tudi drugi tako sprejemajo. Mislim, da so te stvari zabavne in zanimive in bi se zato s tem moralo ukvarjati več deklet. Škoda, da to zamujajo!«

Kakšna je vloga žensk v vesoljskem programu?

»Večkrat sem že poudarila, da prav vsak lahko kaj doprinese. Med astronavti nimamo le vojaških pilotov, ampak tudi zdravnike, fizike, kemike in druge znanstvenike, pa tudi učitelje. Na vseh teh področjih so tudi ženske in njihova vloga je prav tako pomembna kot od kogarkoli drugega. V svoje delo vnašamo tako svojo profesionalno kot osebno noto in ženske mogoče dodamo kaj drugačnega.«

Kaj ste imeli pri tem v mislih?

»Prav zdaj je na vesoljski postajo ženska v družbi petih moških in smo se ravno šalili, da bo morala čistiti vesoljsko postajo. Smešno pa je, da tudi moški bolj skrbijo za red, če je zraven ženska. To je nenamerna posledica. Gre pač za drugo perspektivo. Ženske zagotovo dodamo novo raven.«

S kakšnimi občutki je vaš polet v vesolje pospremila vaša družina?

Na to je najprej odgovorila njena mama Bonnie Pandya: »Vsi me sprašujejo, če sem nervozna zaradi tega, ampak v resnici sploh nisem. Vem, da je Sunny (tako Suniti pravijo domači, op. p.) pri Nasi v dobrih rokah, pa tudi leta se je pripravljala na to. Zato me je skoraj bolj skrbelo, ko je bila testna pilotka in je preskušala različna eksperimentalna letala.«

Sunita Williams: »Verjetno je sama izstrelitev za vsakogar malce strašljiva. Je šokantno in vznemirljivo, pa tudi zabavno obenem. Z mamo sem imela stik preko videokonference, in ko me je gledala, ko sem lebdela okrog, je ponavljala, da bi bila rada tam z mano, ker je videti zabavno.«

Kako ste se pripravljali za bivanje na vesoljski postaji?

»Priprave trajajo kar dve leti in pol, saj je vesoljska postaja zelo kompleksna. Kljub temu si ne moreš vsega zapomniti ali vsega vedeti, zato sodeluješ z ekipo na Zemlji. Del priprav tako predstavlja spoznavanje ljudi, na katere se boš zanesel in računal nanje med bivanjem na vesoljski postaji. Zato del priprav vključuje tudi obiske različnih dežel. Zdaj gremo recimo na Japonsko, pa v Evropo in Kanado, nekaj časa bomo preživeli tudi v Rusiji, glede na to, da se pripravljamo na polet z ruskim plovilom. Torej tudi veliko potujemo. Obenem vadimo za vesoljske sprehode, učimo se upravljati z robotsko roko … Ker pri tem sodelujemo s tujimi partnerji, je del usposabljanja še učenje tujih jezikov, tako da spoznavaš tudi različne kulture. Vsekakor zanimiva izkušnja.«

Za večino ljudi je zanimivo tudi, kako se astronavti navadite na bivanje v stanju breztežnosti.

»Življenje v vesolju je nekaj, na kar se ne moreš pripraviti. Pač greš tja gor in se sproti učiš, kako boš spal, kako boš jedel, šel na stranišče …«

Kako bi strnili vtise z vašega bivanja na mednarodni vesoljski postaji?

»Bila je čudovita in neverjetna izkušnja in vesela sem, da sem imela to priložnost. Privoščila bi jo tudi drugim – posebno tistim, ki sprejemajo pomembne politične odločitve, saj ti spremeni pogled na življenje. Kljub temu pa se je lepo tudi vrniti – pogrešala sem veter, morsko obalo, vonj morja, pogrešala sem psa in družino.« (»V tem zaporedju,« se je ob tem pošalil mamin bratranec John Zalokar.)

Kako je bivanje na vesoljski postaji spremenilo vaš pogled na življenje?

»Ko tako gledaš na Zemljo, dobiš občutek, kaj je pomembno in kaj ne. Sodeluješ tudi s tujimi partnerji in spoznaš, da vsi delimo občutek, da smo lahko veseli, da imamo ta čudoviti planet. In se želimo vrniti in to deliti z ljudmi ter promovirati njegovo ohranitev.«

Kakšna je videti Zemlja z mednarodne vesoljske postaje?

»Zanimivo je, da iz vesolja na Zemljo gledaš zgolj kot na planet, ne kot na kraj, kjer hodiš v trgovino, sprehajaš psa ali voziš avto in obtičiš v prometnem zamašku. Gledaš jo kot planet z lepimi deželami, oceani, oblaki … Meja med državami ni videti razločno, ne dojemaš jih, kot da bi morale biti tam, so zelo umetne – zgolj nekaj, kar s svinčnikom narišeš na kos papirja.«

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

»Konec leta bom znova začela s pripravami na polet v vesolje, kar zahteva precej potovanj v partnerske države. Spomladi 2012 bomo verjetno poleteli z ruskim plovilom, tako da bom veliko priprav opravila v Rusiji. Upam, da bom medtem z možem znova uspela obiskati Slovenijo. Tokrat sem namreč zgolj na kratkem obisku z veliko uradnimi dolžnostmi, ampak upam, da se bom vrnila in si ogledala še veliko več te čudovite pokrajine in se naužila tukajšnje kulture ter uživala v hrani in vinih.«