Juriš na samega sebe

Pred podplati Vršiča je bilo tisoč kolesarjev.

Ogrevali so se pred jurišem. S pogledom in kolesom sem sledil Stanetu iz Glasove kolesarske ekipe in ugibal, kaj si misli uro pred štartom. Resen in preudaren človek je. Trema mu je stiskala bore na obrazu. Njegov obraz je dobil sivino brkov. Je pripravljen na juriš? Je v njem dovolj poguma, da s tisoči kolesarji napade Vršič? Bo kdo omagal? Kaj če omaga on? Kaj če omagam jaz? Prekleti strah, prekleta trema. Sta res močnejša od užitka? Nista!

In tisti, ki mu uspe pririniti kolo na vrh, lahko pozabi na neposrečen naslov prireditve – Juriš. Jurišali so mogoče partizani, a kolesarji nikakor ne moremo, ker nas že pred prvo serpentino čakajo sovražne sile utrujenosti, ki nam juriš spremenijo v počasno zabijanje, obračanje pedal, ki se iz ovinka v ovinek samo še upočasnjuje. Ko se lahka kolesca spremenijo v betonska. Da, so nekateri, ki so podobni jurišnikom, a če jih na vrhu vprašate, vam bodo prav tako odgovorili, da so se vkopali, še preden so se serpentine začele. In teh je petindvajset. Deset kilometrov kot deset let, nekateri kolesarji imenujejo ta vzpon. Prevozil sem ga že neštetokrat in prav tolikokrat sem se ga bal. Prijateljica Saša, ki ima Vršič za hišno goro, pravi, da ga lahko prevozi miže, a ko pride Juriš, popolnoma otrpne: pravi, da vrže sidro že pri Mihovem domu.

Hotel sem se ga lotiti previdno in nepojmljivo za moj značaj – pametno. To pomeni, da se načrta nisem mogel držati. Že pri njegovih stopalih sem ga napadel kot besen pes. Videti je bilo kot pravi juriš za svobodo oz. zmago. Začudenje tistih, ki vedo, da mi hribi niso pri srcu, je bilo upravičeno, vendar kot so mi pravili pred štartom, sem moral dokazati svojo dobro pripravljenost. Ta pa je izpuhtela že pri prvih kockah. Da, moja dobra pripravljenost me je zapustila že pri kolenih tega velikana. In potem je Braco samo še trpel. Njegov pogled je bil vodeno zamegljen, ušesa gluha, nogi prežgani, hrbet zlomljen, ponos zlomljen, volja zlomljena, roki omrtvičeni, vrat gumijast ... Vršič je tiran. Muči vsakogar, ki se ga loti. Vršič je rabelj. Vršič je dacar. Vse plačaš, vse plačaš. Prehitevali so me in prehitevale so me. Še dobro, da jih nisem dobro videl. Niso švigali mimo mene, vsakdo, ki me je prehitel, mi je sicer odvzel nekaj kisika in motivacije, a so tudi trpeli. Zdi se mi, da je Ajdovska deklica slišala eno samo stokanje, ki se je iz Savske doline selilo proti Soški. Slišala je stokanje in dihanje, žuborenje verig in zobnikov, šelestenje koles in sem in tja, ampak res samo sem in tja, kako furmansko kletvico. Veste, kje je najtežji del Juriša na Vršič? Ko se pelješ mimo Mihovega doma. Enkrat se moram tam ustaviti in vrat zaviti tistemu, ki pušča odprta vrata kuhinje. Kako tam zadiši po ričetu, joti, pasulju, kranjskih klobasah, svežem kruhu ... Ne da sem lačen že tam, ampak če pomislite o razlogu mučenja - vlačenja kolesa proti vrhu in razlogu, zakaj se ne bi ustavili za svež ričet, šilce domačega, kos toplega hlebca, potem boste mogoče dojeli, da včasih pametno razmišljam. Šel sem mimo, jasno. Se oglasim, ko ne bom imel številke na hrbtu in čipa na kolesu. Prehiteli so me tudi taki, katerih od daleč ne ločiš, ali so na biciklu ali na muli. Prehitele so me tudi gamsice ali kako se reče ženskemu gamsu. Nekatere so tako vitko sukale pedalke, da sem celo za kratek čas počil ob pogledu na hruškasto ozadje prehitevajoče. Vrh Vršiča je imel megleno kapuco. Pokrila je tudi mene. Potem sem sestopil s kolesa, pogledal na mojega prijatelja Garmina, koliko časa sem porabil za tole kalvarijo, in ugotovil, da sem bil hitrejši kot lani. Moj čas je bil 42 minut in 37 sekund. To je čas, za katerega ti mnogi čestitajo. Tudi meni so, nekateri. Ne vsi, ker nekateri niso pričakovali, da jih bom prehitel. Juriš na Vršič je tekma in dirka in ni juriš. Juriš na samega sebe, ker Vršiča se ne da premagati. Juriš na Vršič je take vrste rekreacijska prireditev, ko tudi tisti najbolj zapriseženi »panoramci«, pravi rekreativni užitkarji na vrhu pritisnejo stop na svoji štoparici. Vseeno mi je Juriš všeč. Všeč mi je zaradi svoje tradicije in zaradi svojih tegob. Všeč mi je občutek na vrhu, ko vsa utrujenost dobi fakturo z nasmehi množice zmagovalcev. Da, to mi je najbolj všeč.