Otroška peresa

Okostnjak s koso

Nekoč je prišla Pikcova Tajda k nam pogledat, kako je z našim psom Tanom. K Tanu sva šli skozi kurilnico. Prižgala sem luč in Tajda je šla odpret vrata, ki vodijo k psu. Potem sem jaz ugasnila luč, saj je bilo dovolj svetlo. Tan je bil seveda zelo vesel, ker ga je prišla Tajda pogledat. Skupaj smo se igrali. Čez nekaj minut je Tajda pogledala v kurilnico in se zadrla: »Okostnjak s koso!« Zelo sem se prestrašila in zavpila. Slišala me je mami, ki je bila v kuhinji. Tajda se je prestrašila mene in še enkrat zavpila. Tan se je tako ustrašil, da se je šel v kočo skrit. S Tajdo sva pogledali v kurilnico, ampak nikjer ni bilo nikogar. Obe sva se začeli glasno smejati. 

Še sedaj vedno, ko grem v kurilnico, najprej pogledam, če je res kakšen okostnjak s koso v njej.

Ana Lušina, Dražgoše

O jeseni

Na avtobus hitim

in zvezke v torbo zložim.

Skozi vrata zdrvim

in vse lepo pozdravim.

Prva ura je slovenščina,

druga pa matematika.

Kmalu bo ure konec,

in zazvonil bo šolski zvonec.

Na avtobus zdrvim

in šolo pozdravim

ter domov se odpravim.

Tam me čaka sladica,

zraven pa še ena pica.

Zdaj pa adijo!

Gledala bom jesensko televizijo.

Meta Mohorič, OŠ Ivana Groharja, Škofja Loka

Rjavo listje,

sadje zrelo,

živali so zaspane,

nastiljajo si za spanje.

Veter mrzlo piha,

odpiha vse liste,

a ježek ga nabira,

da posteljo si postelje.

Muhe in komarji

so že odfrčali.

Mirno bomo spali,

ne bomo se jih bali.

Jesen je res lepa,

barve zažarijo,

ko jesensko sonce

vse nas prijetno greje.

Janez Leben, OŠ Ivana Groharja, Škofja Loka