Etnično mešana Vojvodina

V Vojvodini, srbski pokrajini, kjer si že desetletje želijo samostojnosti, živi dva milijona prebivalcev in kar 26 etničnih skupnosti. Občina Vodice je navezala prijateljske stike s Kanjižo, občino na skrajnem severu pokrajine.

V Kanjižo smo prispeli dan pred »Svetostefanskim praznikom novog hleba«, praznikom ob koncu žetve, ko se je mesto s stojnicami in odrom na glavnem trgu že pripravljalo na veliko slavje. Po sedmih urah vožnje po avtocesti Zagreb–Beograd, mimo Fruške gore, edinega vojvodinskega osamelca in narodnega parka, ter Novega Sada sta nas v Kanjiži na razbeljen dan, ko je termometer kazal krepko čez 30 stopinj Celzija, nebo pa je bilo brez oblačka, v svojem skrbno urejenem vikendu na robu mesta sprejela Janoš in njegova žena Eva – stara znanca predstavnikov vodiške občine. »Že mesec in pol nismo imeli dežja,« je odgovoril Janoš na naše pripombe o vročini in pokazal na povsem suha koruzna polja v bližini - letošnji pridelek bo močno okleščen. K sreči je bila vsaj letina sadja dobra, pripomni med nalivanjem »rakije«, s katero smo nazdravili, še preden smo si ogledali njegov nasad kajsij oziroma marelic in drugega sadja, iz katerega »peče« rakijo, kakor pravijo tamkajšnji domačini. Kanjiža na različnih ocenjevanjih rakije vedno dosega vidne rezultate, zato so bile pokušine te žgane pijače v dneh obiska pač neizogibne.

Po odlični ribji čorbi z ekstraktom pekoče paprike iz sosednjega Horgoša, ki je bil po svojih poljih in predelavi paprike znan po vsej bivši Jugoslaviji, nas je v občinski hiši na uradnem srečanju z županom že čakal Josip, ki je bil odgovoren za to, da bi se mi v Kanjiži počutili kar najbolje. Razmere v občini so se, kot so znali povedati politično neobremenjeni domačini, v zadnjem letu dni od lokalnih volitev poslabšale. Prejšnjega, demokratsko usmerjenega župana je zamenjal župan iz madžarske koalicije, ki pa v demokratsko usmerjeni srbski vladi nima dovolj posluha. Denar od davkoplačevalcev se namreč še vedno izteka izključno v Beograd, sredstva za investicije pa se v občine vrnejo le z znatnim lobiranjem.

Pogled na table pri sprehodu skozi mesto dajejo občutek, da smo na Madžarskem. V Kanjiži v resnici živi kar devetdeset odstotkov Madžarov in le kakšnih pet odstotkov Srbov in nemalokrat se zgodi, da predvsem mladi srbsko sploh ne znajo. A etnično mešana kultura je ena od glavnih značilnosti Vojvodine. »Pokrajina ima petinštirideset občin in dva milijona prebivalcev. Srbi, Madžari, Slovaki, Romuni, Hrvati, Rusini … Tukaj je vse namešano, kar šestindvajset različnih etničnih skupin prebiva na tem delu. In le še vprašanje časa je, kdaj se bomo zares osamosvojili. Status avtonomne pokrajine obstaja samo na papirju, ves denar se namreč še vedno izteka izključno v Beograd. Težava bo nastala le takrat, ko bo kakšen od narodov želel prevzeti vodilno vlogo,« mi je na osrednjem prireditvenem prostoru ob glavnem odru, kjer so plesale živahne folklorne skupine iz Madžarske, Romunije in Srbije, ob kozarcu vina razlagal Josip, velik jugonostalgik, kakor sam priznava, in Dalmatinec po rodu. Zaradi svoje narodnosti je imel pred leti kar nekaj težav, a zdaj gre, pravi. »Ljudje so sicer precej apatični. Vojvodina je bila predvsem v 70-tih letih prejšnjega stoletja izjemno razvita, celo bolj od Slovenije. To je bila žitnica cele Jugoslavije. A danes služb ni, sploh ne za mlade. V Kanjiži se je zaprla večina tovarn. Tisti, ki so nameravali v tujino, so že odšli, zato napoved odprave viznega režima ne prinaša nekega posebnega veselja. Pravzaprav redko kdo temu sploh verjame. A mi se ne damo,« nekoliko optimistično zaključi Josip, ki se bo z upokojitvijo vrnil v svojo hišo v bližino Dubrovnika. Njegova hčerka in sin delata na Madžarskem, kjer sta vsaj dobila službo, a plače so nizke. Sin za delo kirurga prejme borih štiristo evrov na mesec.

Ljudje si vsakodnevni kruh tako trudijo zaslužiti na različne načine – tudi z ribolovom. Po zeleni Tisi nas je naslednjega dne, ko je že kazalo, da smo s svojim obiskom prinesli težko pričakovani dež, a je ostalo le pri temnih oblakih, popeljal Robertino, ki je potrdil pregovorno gostoljubnost domačinov. Petintridesetletnik, ki je bil še pred nekaj leti vodja upora proti Miloševićevi vladi v bližnji Subotici, se je razočaran povsem umaknil iz politike in se danes preživlja kot profesor fizike in matematike. S svojim čolnom, opremljenim s Tomosovim motorjem, ki je celo leto dni starejši kot njegov lastnik, nas je popeljal po Tisi in nas presenetil s podatkom, da je reka na nekaterih mestih globoka celo blizu trideset metrov. Ribiči v svojih čolnih potrpežljivo čakajo na kapitalni ulov in ob srečnem dnevu jim ta lahko povrne strošek za celoletno ribiško dovoljenje. Njihov ulov odkupujejo restavracije ob Tisi, ki so večinoma zgrajene na stebrih. Reka, ki se izliva v Črno morje, se namreč vsako pomlad krepko poviša in prestopi bregove, pred čimer so se domačini že v času Marije Terezije zavarovali z močnimi nasipi, ki večinoma držijo še danes.

Ob obujanju spominov na Veliko Jugoslavijo, kakor domačini pravijo obdobju pred razpadom nekdanje skupne države, kozarčku »rakije«, vina in mineralne vode, koščkih sira se čas v Vojvodini kakor tudi marsikje na Balkanu ustavi. Gostiteljem smo lahko zaželeli le še čimprejšnje vnovično snidenje, tokrat že v začetku oktobra, in to v Sloveniji. Občina Vodice je namreč v goste povabila folklorno skupino iz Horgoša, ki bo nekaj srbske, madžarske in druge kulture iz tega etnično mešanega prostora vsaj za en dan prinesla tudi v naše kraje.