Resentiment

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 14. september 2009 / 06:00

Pred 70 leti se je začela 2. sv. vojna - ko je Nemčija 1. septembra 1939 napadla Poljsko.

Letos je moderno dodati, da je že istega meseca (17. septembra) na napadeno državo planila tudi Sovjetska zveza. Postala je torej žrtev obeh »največjih totalitarizmov 20. stoletja«. V Cankarjevem domu začno ta mesec predvajati film Katyn, novo mojstrovino poljskega režiserja Andrzeja Wajde. Filmsko upodobitev tragedije ujetih poljskih častnikov, ki jih je v Katynskem gozdu pobila Stalinova NKVD, njihovo izginotje pa naprtila nemški vojski. A ravno ta jih je že med vojno v njihovem množičnem grobu odkrila in razkrila, kdo je bil dejanski morilec.

Ubitih častnikov je bilo 15 tisoč, vseh poljskih žrtev te največje vojne vseh časov pa kar šest milijonov, od tega trije milijoni poljskih Judov! To je pomenilo 20 odstotkov vsega prebivalstva, kar je najvišji odstotek žrtev; sovjetskih je bilo 20 milijonov (13 odstotkov), jugoslovanskih 1,1 milijona (5,8 odstotka) … francoskih 385 tisoč oziroma »le« 0,85 odstotka. Slovenske žrtve so zdaj že precej natančno preštete, bilo naj bi jih 90 tisoč ali približno šest odstotkov vsega prebivalstva. Število po vojni pobitih slovenskih domobrancev (okrog 12 tisoč) je skoraj tolikšno, kot je bilo žrtev v Katynu, njihov delež v celotnem prebivalstvu pa je seveda v slovenskem primeru bistveno višji. V obeh primerih so komunisti likvidirali elito (»cvet«) svojih razrednih in ideoloških nasprotnikov. Najbrž so si mislili: bolje, da jih »pospravimo« zdaj, kot da bi imeli pozneje z njimi še kdaj probleme …

Ko se je vojna začela, je v Banovini Dravski (današnja Slovenija brez Primorske) vladal ljubi mir. Zlasti ljub je bil Cerkvi in njeni Slovenski ljudski stranki (SLS), ki je imela v teh krajih vso oblast. Njen prvak, dr. Anton Korošec, po stanu duhovnik, je bil minister v kraljevi vladi v Beogradu, kjer je uveljavljal Sloveniji vse večjo stopnjo neformalne avtonomije; v svoji deželi je bil dobesedno »bog i batina«, slednje zlasti za komuniste, ki jih seveda ni maral in jih je kot notranji minister tudi zavzeto preganjal. Korošec je 20. decembra 1940 umrl, njegov naslednik dr. Kulovec pa je bil ubit v bombardiranju Beograda, 6. aprila 1941. SLS in druge »meščanske« stranke vojnemu dogajanju niso bile kos, pobudo na okupirani politični sceni je prevzela Komunistična partija Jugoslavije (in Slovenije), ob koncu vojne tudi vso oblast v državi. Ljubljanska škofija je svojo čredo, da bi jo zavarovala pred enim totalitarizmom, zapeljala v zavetje drugega. A stavila je na napačnega konja in ko je bilo dirke konec, je izgubila vse.

Kakor vsaka je imela tudi ta vojna svoje zmagovalce in poražence. Zmagala je antihitlerjevska »protinaravna« koalicija, v njej so se povezale zahodne demokracije in sovjetski totalitarizem; prve so imele slednjega očitno za manjše zlo od nacizma. Glavni poraženec pri nas pa je bila ravno tista stran, ki sta jo pred vojno v idejnem in političnem oziru zastopali Cerkev in SLS. Če to stran pogledamo še razredno, vidimo, da je predstavljala predvsem slovensko podeželje, kjer je takrat živelo največ ljudi, zlasti srednjega in velikega kmeta, v mestih pa del meščanstva; njegov liberalni del je po sokolski liniji simpatiziral in sodeloval z OF. Poražena stran se s svojim porazom ni mogla sprijazniti, njen resentiment je prišel na dan in še posebej do izraza v novi demokraciji po osamosvojitvi Slovenije. Gre za oživljanje te stare pred- in medvojne mržnje, ki je bila po vojni potlačena v podzavest. Očitno bo rabila še precej časa, da se bo izživela; temeljnega zgodovinskega dejstva – da je bila na napačni strani in poražena – pa ne bo mogla spremeniti.