Živeti zaradi otroka

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 9. september 2009 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Gospa Simona Šket Sosol živi na Bledu, kjer si je ustvarila družino. Do pred devetih let ni nihče v njeni bližini, nihče iz njenega okolja omenjal raka. Kot da bi bil rak sam po sebi nekaj zastrašujočega in zloveščega. Takrat, leta 2000, pa se je Simoni bolezen razširila ter zajedla v pljuča, pod pazduho in v dojko.

V trenutku spoznanja se je začel Simoni svet podirati pod nogami. Potem pa je bilo potrebno zbrati moč in z resnico seznaniti še najbližje. In narediti načrt za opravljanje izpitov na fakulteti. Naslednji dan je bila slika njenih načrtov obrnjena na glavo; popolnoma drugačna.

Prvi korak k ozdravitvi je storila s tem, ko je sestavila vprašanja, ki so jo v zvezi z njeno boleznijo zanimala, in jih zastavila lečeči zdravnici, onkologinji. Ta je bila ljubezniva, si vzela za Simono čas in ji odgovorila na vsa njena vprašanja. Začel se je spopad z boleznijo, »prosti« čas pa si je zapolnila z obveznostmi na mariborski strojni fakulteti.

Za marsikaj, tudi za opravljeno diplomo, je hvaležna družini in prijateljem, ki so ji nesebično stali ob strani. Spoznala pa je tudi drugo stran bolezni oziroma prijateljstva. Številni strahopetni prijatelji so ji v tem njenem življenjskem obdobju obrnili hrbet in so za zmeraj odpadli. Tako so ji ostali le tisti pravi prijatelji, ki si jih vsi želimo imeti ob sebi.

Zdravljenje je začela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Žal ji uradna medicina ni znala ali vedela pomagati. In v teh negotovih okoliščinah je zvedela za postenje, ki ga priporoča Rudolf Breuss. Kajpada se je posta lotila na svojo roko, se pravi, po lastni presoji in sama; pri sebi doma. Vedela je namreč, da ji terapije niso pomagale in da mora stvari vzeti v svoje roke. Skratka, da mora nekaj poskusiti sama. Hči Alja je imela takrat šest let. Morala je živeti tudi za otroka, ne le zase.

Simona pravi, da je za ozdravitev storila vse. Verjame, da človeka ne more pozdraviti nihče drug, razen sam sebe. Trdno verjame, da sleherni človek v sebi nosi samozdravilno moč. Načinov, kako to moč prebuditi, pa je izjemno veliko. Nad vsemi drugimi načini in potmi, pa lebdi neskončna in neizmerna želja: živeti.

Vendar. Tudi z zdravniki ima Simona dobre izkušnje, saj so ji pred tem, ko je spoznala in dojela skrivnosti samozdravljenja, čestokrat priskočili na pomoč. »Nikoli ne bom pozabila,« se spominja, »ko sem klicala na onkološki inštitut in jim povedala, da se bom postila. Niso mi rekli, da se ne smem, pač pa, da oni s tem nimajo izkušenj.« (Se nadaljuje.)