Tako daleč, a tako blizu

Letošnje spačkarsko srečanje na "bližnjem" Češkem je bilo kot nalašč za majčken ovinek preko Romunije, Moldavije in Ukrajine.

Kot po tradiciji zadnjih nekaj spačkarskih srečanj, ta se na vsaki dve leti prirejajo v drugi evropski državi, si je naša mala ekipa tudi letos nekoliko prekratko pot na sever Češke, do mesta Most, podaljšala s popotovanjem preko držav jugovzhodne Evrope. Pot nas je vodila preko Hrvaške, Srbije do Romunije, kjer smo si v slabem tednu ogledali predvsem njen osrednji del, in potem skozi Moldavijo z daljšim postankom v glavnem mestu Chisinau ali Kišinjov, kot bi rekli Rusi, do Ukrajine in Črnega morja z nekdanjo sovjetsko, sedaj pa ukrajinsko, turistično meko Odeso, in potem do Kijeva. Ukrajinsko glavno mesto je bila tudi točka, kjer smo obrnili nazaj, a še ne domov, ampak do Lviva (Rusi rečejo Lvov), ter preko Poljske in Nemčije na sever Češke na spačkarsko srečanje, naš vsakokratni cilj.

Potovanje je trajalo dobre tri tedne, spet smo »nabrali« kakih 5000 kilometrov, in predvsem doživeli marsikaj. Bili smo svetovni prvaki, grozil pa nam je tudi že izpad iz tekme. Spoznavali smo Romunijo dveh obrazov, tisto, ki je že v Evropi in tisto, ki je daleč od nje, občutili smo komercializacijo mita o grofu Vladu Tepešu, ki ga ima cel svet raje v vlogi znamenitega vampirja Dracule, zapravljali ure in ure ter »prodajali« človeško dostojanstvo na prehodih preko državnih meja, podkupovali smo moldavske policaje, se čudili turističnemu kiču in na drugi strani lepoti Odese, bili zvezde novinarske konference v Kijevu in si konec koncev v Ukrajini nenačrtovano privoščili celo menjavo motorja. Preizkušali smo zmogljivost naših spačkov ter tudi našo lastno vzdržljivost, Igor, Ingrid in Zala Julija ter Aljaž in Darja Stare. Z našimi avanturami vas bom kratkočasil v prihodnjih petkih. (prihodnjič: Po nekdanji magistrali Bratstva in enotnosti)