Napoved vojne

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

»Nenadoma me je presenetila njena izjava, da se ne bo več smilila sama sebi in bo svoji bolezni napovedala vojno. V trgovini, v kateri sem prav takrat opravljala prakso, si je nakupila živobarvna oblačila, potem pa mojemu vodji namignila: »Kupila sem toliko oblačil, da si Maja zasluži odmor za kosilo. Mar, ne?« Šef je le prikimal, nevoščljive sodelavke so se pa jezile. Začudena in zmedena sem ji pomagala nositi nakupljena oblačila ter čakala, da me seznani s svežimi novicami. Od tega dne sem njene domislice komaj dohajala.

Bolezni ji, kajpada, nisem privoščila. Vendar, priznam, na račun njene spremenjene osebnosti in komičnega pogleda na bolezen, sem se na moč zabavala. Simona se je namreč vedla, kot da raziskuje novo deželo in ne, kot da gre za njeno življenje.

Že takrat se je odločila, da bo našla rešitev in bo ozdravela. Dosegla je vse, kar si je zastavila. Prepričana je bila, da se bo nezaželeni gost iz njenega telesa kmalu izselil. Gradila je na prihodnosti in delala načrte. »To je to,« je povedala. Ona se je začela postiti, jaz pa verjeti v čudeže.

Le kako lahko živi samo od tekočine, ima otroka, dela in piše diplomsko nalogo istočasno? In za povrh hodi še v hribe? Iz njenih ust je zvenelo vse tako preprosto. Ampak. Ko sem hotela poskusiti sama, sem spoznala, da sta za post potrebni močna volja in samodisciplina.

Nezaželeni gost je pobral šila in kopita, sama pa sem se veliko naučila. Če me ne bi bilo zraven, če ne bi vsega dogajanja spremljala z lastno navzočnostjo, njeni zgodbi na internetni spletni strani verjetno ne bi verjela. Vse se je dogajalo zelo hitro. Iz tega obdobja se spominjam obilice smeha in številnih šal. Na primer, o njeni lasulji. /…/« Tako je Maja Mataič doživljala in spremljala upor prijateljice Simone zoper bolezen, ki jo večina ljudi, žal, dojema kot smrtno. Gospa Simona Šket Sosol, triintridesetletna žena in mati, je dokaz več, da je rak pogosto predsodek, zgolj privid smrti, ki ga uspešno preženejo že ljubezen do življenja, samodisciplina in samozaupanje, dobra ter močna volja in smeh. Ja. Obilica smeha.

Komaj je Simona zlezla iz plenic, točneje, pri rosnih štirih letih, je zbolela za rakom na bezgavkah. Strokovno se je njena takratna diagnoza glasila: hodgkinov limfom oziroma nodularna limfocitna predominanca.

Takoj po odstranitvi mandljev so Simonine bezgavke podivjale. Od takrat zanjo več ni bilo miru. Preživela je nešteto preiskav, petnajst operacij, pred devetimi leti pa še zdravljenje s kemoterapijo in z obsevanjem.

Štiriletna deklica sicer ni razumela, kaj se z njo in v njeni okolici dogaja. Je pa povsem dojela in za vse večne čase v svojo (pod)zavest vsrkala spomin na takratno bolnišnično okolje, na ljubljansko pediatrično kliniko, podobo bolnih otrok brez las, poznejše, a še vedno prezgodnje spoznanje, da je z njo nekaj hudo narobe. (Se nadaljuje.)