Že tretjič pred oltarjem

Marija in Franc Rajgelj z Orehka sta se prvič vzela leta 1949, drugič po petdesetih letih, pred dnevi pa sta v cerkvi sv. Martina v Stražišču sklenila biserno poroko.

Kranj – Marija, rojena Vilfan iz Zgornjih Bitenj, in Franc Rajgelj sta se vzela sredi avgusta 1949. Civilna poroka je bila v Mestni hiši v Kranju, cerkvena je bila v cerkvi sv. Martina v Stražišču. »To so bili povojni časi, še župnika sva komaj dobila za obred. Prišel je mlad kapucin iz Škofje Loke, ki ni točno vedel, kako gre poročni obred (smeh …) in smo mu pri tem morali malce pomagati,« se spominjata zakonca Rajgelj. Res so bili drugi časi, pred šestdesetimi leti je bilo tudi žemljo težko dobiti. Ohcet so spravili skupaj v stari hiši Francevih staršev na Orehku, soseda je za priboljšek prinesla klobase. Za to, da so se pripeljali pred magistrat, so si sposodili star mercedes. Vse je bilo veliko bolj skromno, kot je danes, a drži, da tudi bogatija sreče v zakon ne prinese. »V zakonu je treba deliti odpustke. Brez tega ne gre. Včasih pride dež, včasih posije sonce … malce je pa že treba stisniti zobe in kdaj potrpeti drug z drugim,« sta prepričana zakonca.

Gospa Marija je imela poročni šopek, ko se je prvič poročila, in imela ga je pred kratkim, ko sta se z možem v cerkvi sv. Martina po šestdesetih letih še enkrat zaobljubila. »Bilo je prečudovito. Pri obredu so z lepo zapeto pesmijo in igranjem na orgle sodelovali tudi najini ta mladi,« pravita vidno ganjena. Njuna družina je kar velika, v zakonu sta se rodila sin Franci in hči Marinka, imata pet vnukov in osem pravnukov, ta deveti je pa na poti. »Tako sva vesela, ko naju obiščejo. Vseh pet vnukov, se pravi Petro, Žiga, Teo, Melito in Jovito, sem pazila, ko so bili še čisto majhni. Tako sem jih imela rada in še danes jih imam,« pove Marija.

Velika ljubezen do zemlje je tudi velika skupna ljubezen zakoncev Rajgelj. Franc je imel doma na Orehku, kjer sta sezidala hišo, cementno obrt, Marija je imela delo z družino in s kmetijo. »Veliko nama pomeni, ko je sin prevzel kmetijo,« poudari Franc. Rože so že vsa leta Marijina posebna skrb in vezenje, le da za vezenje nikoli ni bilo kaj dosti časa. Domino so pa radi igrali ob mrzlih zimskih dneh, ko je zemlja počivala.

Zakonca Rajgelj pravita, da kakšnih posebnih želja nimata. Pravita le: »Da bi bilo le zdravje in da bi se celi najini družini dobro godilo.«