Zvesti Gorenjskemu glasu

Marija Stružnik z Olševka bo v začetku prihodnjega leta praznovala devetdeset let.

Rojena je bila v hiši, v kateri živi še danes. Bila je četrti otrok in mama jim je umrla, ko je bila stara komaj enajst dni. Oče se ni več poročil, zato so živeli sami s staro mamo. Marija ima hčerko, a ni bila nikoli poročena, saj »on« ni bil pravi za kmetijo. Raje je delal v tovarni, pove. Tudi zaradi tega ji ni bilo lahko, saj so bile nezakonske matere včasih zaničevane. V mladosti se je učila za šteparico, ko pa je stara mama zbolela, je šolanje prekinila. Čutila je, da ji mora pomagati, saj ji je kot dojenčku prav ona pomagala preživeti. Večkrat so bili lačni, saj niso imeli kruha. Brata so vpoklicali v vojsko, padel je zadnji dan pred osvoboditvijo. Spominja se, da ji je pisal, naj mu v Kropo prinese škornje in plašč. Vse to mu je peljala s kolesom, a ga ni bilo več v Kropi: poslali so ga na Primorsko. Nikoli več ga ni videla. Poleg dela na kmetiji je nekaj let pomagala v kuhinji, potem je delala kot čistilka, zdaj se iz meseca v mesec prebija s skromno penzijo. Ima tri vnuke in tri pravnuke, ki jo obiščejo, kolikor pač morejo. Sama skuha, pospravi, opere, skrbi za tri putke, muco in psa Miša. Hčerka, ki živi v Mačah, jo obišče vsakih nekaj dni in ji prinese mleko in kar rabi iz trgovine. Pred leti je premagala kožnega raka, jemlje zdravila za holesterol in pritisk. Je dobrodušna in nadvse prijazna gospa, ki pravi, da človek veliko zdrži. Večkrat se je počutila kot kamen na cesti, pa je še danes živa. Njen recept za dolgo življenje pa je: delo in še enkrat delo.