Dobrodošla napaka, 28. del

Vse se je dogajalo kot v natanko zrežirani kriminalki. Pa je bila tudi tokrat samo sreča, ki pa jo sam ocenjujem še za mnogo več … Ko se je znočilo, sem se tudi jaz poslovil. Stisnili smo si roke, vsi srečni, da se je vse tako izteklo. Eden drugemu smo zaželeli za težke čase tudi v bodoče toliko in še več sreče … Služkinja me je pospremila po stranskih poteh skozi Grabče in Krnico. Posebno me je skrbelo, ko sem moral iti čez most. Pa sem tudi tokrat imel srečo. Pozno zvečer sem potrkal v Radovni pri Pogačarjevih. Ivanka mi je prišla odpret. Kaj bi opisoval snidenje, to se more samo doživeti … Tudi ata in mama sta vstala. Dolgo smo se pogovarjali o vsem mogočem. Najedel sem se in potem do prvega svitanja zaspal na senu. Jutranje sonce je posrebrilo rosne kapljice, ko sem vstal in me je Ivankin ata spremil na dogovorjeno mesto v Jegleno dolino. Tam sem nato počakal na prvo srečanje z borci, s katerimi hočemo izbojevati tako preizkušenemu slovenskemu narodu nove, srečnejše dni … Da sem srečno prešel skozi vse nevarnosti na opisani težki poti, vem, da me je vodil in varoval Bog, ki sem se mu vedno priporočal v molitvi. Vem, da me je spremljala tudi iskrena molitev nje, ki mi je ob slovesu obljubila ljubezen in zvestobo in ki me je sedaj ob vrnitvi sprejela tako srečna. Zahvalo pa dolgujem tudi vsem, ki so mi na tej poti kakorkoli pomagali in pri tem tudi sami toliko tvegali. Končno prosim tudi na novi poti božjega varstva. Pri vsem naj se zgodi božja volja!

Trikrat v Kropi

Sicer sem bil v Kropi več ko trikrat. Ker pa sem v treh primerih doživel, vsakokrat drugače – nekaj posebnega, bi ta doživetja rad rešil pozabe. Bilo je jeseni leta 1944. Škofjeloški odred se je zadrževal v Kropi. Seveda je bilo poskrbljeno za zavarovanje iz vseh smeri. Jaz sem bil s svojim brenom in pomočnikoma na vzpetini ob cesti, ki pelje iz Lipnice. Lep dan je bil, počutili smo se kar brezskrbno in lenobno smo poležavali v senci dreves. Motilo na je samo kruljenje v praznih želodcih. Pogovarjali smo se med seboj, obujali spomine iz lepih mirnih dni in delali načrta za bodočnost, ko bo konec te nesrečne vojne. Iz zaverovanosti nas je predramilo brnenje motorja, prihajajočega iz Lipnice. Brž smo se skrili v grmovje in pripravili vsak svoje orožje. Svojega brena sem usmeril na cesto, ki se je v vsej preglednosti vila ob potoku. V tem se je izza ovinka pokazal motorist. Bil je v temnem plašču in sam. Orožja pri njem ni bilo opaziti. Pa vendar: motorje imajo samo Nemci! Tovariša ob meni sta se čudila, kaj čakam. »Daj že vendar, streljaj!« Legel sem k brenu in nameril … Pa je v meni vstal glas, ki mi je veleval: nikar! Nisem niti vedel prav, zakaj, toda uprl sem se in nisem pritisnil na petelina. Onima sem pojasnil, da sam motorist našim v Kropi ne more biti nevaren. Če pa mu bo prej ali slej sledila kakšna večja enota – jaz in moj bren sva pripravljena! Vse je bilo tiho in mirno. Čez čas se je znova zaslišal motor, takrat v nasprotni smeri. Isti nepoznani vozač se je vračal iz Krope. Nismo ga motili. Poslušali smo glas motorja in presodili, da je vozil proti Kranju. Ko smo pozneje dobili obvestilo, naj zapustimo stražarsko mesto in se vrnemo v Kropo, sem se kar malo bal. Kaj bo rekel komandant, ko bo zvedel, da sem sovražnika spustil v vas, ki je bila polna partizanov? Vendar ni bilo nič takega. Ko smo se vrnili k svojim, smo zvedeli, da je bil z motorjem župnik iz Kranja, ki je nekomu v Kropo prinesel še poslednjo zemsko tolažbo. Moje ravnanje so vsi odobravali, sam pa sem – potem ko sem to zvedel – bil tako nepopisno srečen …