Vse je enkrat prvič

No, tako. Pa sem se vrnila. S počitnic, namreč. Enajst dni sem preživela v Šepurini, na otoku Prvić, nasproti Vodic oziroma Šibenika.

Hrvaška (politika) gor ali dol, dežela je lepa. (Mimogrede, v vseh enajstih dneh nisem niti enkrat slišala izgovoriti zemljepisno-političnega pojma Piranski zaliv, še manj je na to temo kdo razpravljal.) In sorazmerno poceni; če človek pač ne rine v Dubrovnik ali v katero drugo razvpito dalmatinsko turistično atrakcijo. Reci in piši, izborna večerja za dve osebi v okusno in izvirno opremljeni domači »konobi« (pečena barakuda na šepurinski način, maslen krompir, blitva, pol litra vina – priznam, nobeni od naštetih jedi se nisem niti poskušala upreti) stane sto petdeset kun. Kavica stane osem kun, kilogram fig na improvizirani tržnici dvanajst kun in tako naprej. Brez zamere, ampak slovenski »strokovnjaki« in kar je drugih turističnih delavcev se gredo lahko obrti učit v Šepurine.

Skratka, na otoku Prvić sem bila prvič in še se bom vrnila. (Vsaj upam, da se bom.) Najbolj me je prevzelo to, da ni na otoku z dvema obmorskima mestecema niti enega avtomobila; kar posledično pomeni, da ni niti onesnaženosti niti hrupa. Celo na vrhuncu turistične sezone je življenje v Šepurinah prvinsko, da ne rečem človeško, a nikakor dolgočasno. Nenazadnje, večinska turistična populacija so mlade družine z dvema, v številnih primerih pa kar s tremi otroki, kar daje mestecu svojevrsten utrip.

In potem se je zgodilo, kar se na dan sv. Roka v Šepurinah godi zadnja štiri leta. Kajpada, mimo in celo proti volji domačinov in turistov. Policija pa nič. (Podobno kot v Sloveniji ali kjer koli drugje v »civilizirani« Evropi.) Na tako rekoč deviški dalmatinski otoček se je s čolni privlekla (drugače, žal, ne morem reči) neznatna skupina mladcev ter preko mobilnih telefonov v manj kot dveh urah organizirala tako imenovani reve party, čigar bistvo je ekstazy, se pravi, droga, smisel pa v naslajanju reverjev. Namreč, v naslajanju z »bonbončki« in v nič manjšem, po mojem trdnem prepričanju celo večjem naslajanju nad nedolžnimi in nemočnimi žrtvami. Se pravi, nad klasično, lahko bi rekla civilizirano populacijo domačinov in turistov, ki so morali nemogoče, nečloveške, cvileče in bobneče, vesoljske zvoke, ki jim rečejo glasba, poslušati do petih zjutraj. Celo komarji so se to noč potuhnili.

Povedano drugače. Maksimalno petdeset objestnežev se je drogiralo in maltretiralo kakšnih tisoč petsto normalnih in miroljubnih Zemljanov do petih zjutraj, organom pregona pa se ni zdelo vredno temu narediti konca. Bistvo je v tem, da bi se lahko zainteresirana mularija s svojo drogo in glasbo »zabavala« na katerem koli drugem bližnjem otoku. Ampak. Hec je v tem, da ni noben bližnji otok naseljen in bi reverji ostali brez tistega »gušta« oziroma naslade, ki jo zaužijejo z maltretiranjem nemočnih žrtev.

Torej, v maniri reka, vse je enkrat prvič, sem bila proti svoji volji navzoča na reve partyju. Zdaj, ko sem ga doživela in tudi preživela, se sprašujem, kaj čaka civilizacijo, ki s pomočjo politike in drugih virov oblasti eksistira brez vrednot oziroma, katere vrednote so zabava do onemoglosti? Kar se mene tiče, verjamem, da hodi ta civilizacija po robu propada.