Haiku Marjana Čuferja

Poznava se že desetletja in ob ne tako redkih srečanjih ob kavici pogovarjava vse mogoče, razen o literaturi, pa sva ji oba zapisana že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ob zadnjem srečanju pa mi je dal tri od desetih zbirčic poezije haiku, ki jih je izdal v tem desetletju, in sicer Na zahodu se dani, Drevored v polmraku in Sviloprejke v žitu.

Njegova poezija iz sedemdesetih in osemdesetih let mi je znana. Šlo je za nadrealistična občutja sveta, za nabor ontolške in gnozeološke filozofije, prelite v verze. Torej za večna in nerešena vprašanja bivanja in nemožnosti spoznave tega. V vse skupaj je bil seveda vpleten človek, tako sam kot v paru s svojim minljivim pajčevinastim življenjem, v katerega se lovijo trenutki sreče in naključij. Pogosto pa se vanj zaplete tudi kaj, kar ga rani in natrga. Od teh ran pa okreva običajno počasi in nikoli brez brazgotin. Čutiti je željo po ljubezni, tisti pravi, ki je danes baje redka, kdo bi vedel? To čustvo je prelepo in preresno, da bi ga podvrgli statistiki. No, pa naj preidem k tej njegovi novejši poeziji.

 

Haiku je trivrstična japonska pesniška oblika, ki obsega sedemnajst zlogov. Prvi in tretji verz imata po pet zlogov, drugi sedem. Haiku zgoščeno prikazuje trenutek iz narave, ki se povezuje z dogajanji v človekovi notranjosti. Haiku je tematsko svoboden, zelo pogosto pa vsebuje besedo, ki se navezuje na določen letni čas. Taka beseda lahko označuje rastlino ali žival, naravni pojav, človeško dejavnost ali slovesnost. Zapiše na primer: Preživeli smo, ne da bi se zavedeli, zakaj smo prišli ali pa Svetlo-moder dan se umika temnejšim, pes je obnemel in še Ni Lune, neba, tako se vsaj dozdeva, berem nov e-mail in Ni mi mar za dan, ki bo šele napočil, komet gre svojo pot.

 

V teh zgoščenih verzih se zrcalijo novi, drugačni časi in teme. Pesnik je od davnih sedemdesetih postal seveda zrelejši in celo lakonski. Stari Grki so pri Lakoncih cenili - ali pa se norčevali iz njih, kakor se pač vzame - njihovo odrezavost, ki pribije žebelj z eno potezo, pa naj ima v roki kladivo ali pa to naredi kar s pestjo. Meni osebno je najbolj všeč poezija, ki se prebere hitro, torej kratke pesniške misli, pusti pa dolg vtis in razmislek. In Marjan Čufer je zelo dobro zadel to bistvo.

 

Ladislav Črnologar