Kaj je ... knjiga?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. avgust 2009 / 06:00

Gorazd Kocijančič je širši javnosti poznan predvsem po kapitalnem dejstvu, da je prevedel celega Platona v slovenščino in za ta podvig prejel Sovretovo nagrado.

Tudi sicer gre za enega največjih filozofov pri nas, za pesnika in esejista, ki je za knjigo filozofskih esejev (Tistim zunaj, 2004) prejel tudi Rožančevo nagrado. V letih 2007 in 2008 pa je poskrbel še za en podvig; v veliki čitalnici Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, se je pred izbrano publiko pogovarjal z najboljšimi avtorji različnih knjižnih zvrsti: o filozofski knjigi s Tinetom Hribarjem, o pesniški s Tomažem Šalamunom, o psihoanalitski z Mladenom Dolarjem, o teološki z Edvardom Kovačem, o literarnoteoretski z Jankom Kosom, o zgodovinopisni z Jankom Prunkom, o potopisni s Pavlom Rakom in o kozmološki z Markom Uršičem. Pri tem ni šlo za vprašanje, kaj je knjiga nasploh, ampak predvsem o tem, kaj lahko preberemo v najboljših knjigah navedenih zvrsti. Na premišljena in iskriva vprašanja je dobil prav take odgovore, avtorizirane zapise o pogovorih, ki jih je pripravila Sabina Barle Kragelj, pa objavil v knjigi z naslovom Kaj je ... knjiga?.

V pogovoru z akademikom Tinetom Hribarjem, prvakom slovenskih filozofov, ni šlo brez vprašanja, kaj je filozofija in kdo so filozofi. Po Hribarju so to tisti, ki si upajo odgovoriti na vprašanje vseh vprašanj: Kaj je bivajoče? »Kdor na tak ali drugačen način skuša odgovoriti na to vprašanje, je filozof. Kdor do tega vprašanja sploh ne pride, ali pa se mu zdi nepomembno, ni filozof«. Aristotel ga je še dodatno zaostril in se vprašal: Kaj je bivajoče kot bivajoče? »Na videz to ni velik premik, a v resnici je. Naj premik ponazorim z bolj 'konkretnimi' vprašanji, z izhodiščnim vprašanjem iz vsakdanjega življenja. Kaj je smreka? In: Kaj je smreka kot smreka? Smreka kot smreka ni smreka, ampak je drevo. Gremo naprej in vprašamo: Kaj je drevo kot drevo? Drevo kot drevo ni drevo, ni nič drevesastega, ampak je, recimo, stvar. Kaj je stvar kot stvar? Stvar kot stvar ni stvar, ni nič stvarnega, marveč je bivajoče. In sedaj smo pri Aristotelovem vprašanju: Kaj je bivajoče kot bivajoče? Tu pa se začnejo že glavni filozofski problemi: Ali je bivajoče kot bivajoče tudi nekaj bivajočega ali pa bivajoče kot bivajoče, poudarek je na kot, ni nič bivajočega? Gre za vprašanje, po grško mišljeno, o bivajočnosti bivajočega; ne gre več za bivajoče samo, temveč za tisto, po čemer bivajoče sploh je to, kar je, se pravi, za tisto, po čemer sploh biva kot bivajoče ...« Tako: to besedovanje je lep primer tistega, kar lahko preberemo v najboljših filozofskih knjigah.

In zdaj še precej drugačen način razmišljanja. »Ena najlepših stvari v evropski zgodovini je to, da se je razcvetela človekova svoboda, da so se njegove pravice neizmerno razmahnile. Če mislimo, kako je recimo leta 1940 živel kmet, kako je takrat živel delavec v Evropi, tega ne moremo primerjati s tem, kako je živel leta 1973, ko je nastopil višek socialne emancipacije. Kako je živela ženska? Podrejeno. Velika večina doma, v kuhinji, pazile so otroke. Potem pa se je zgodila ženska emancipacija. Do svobode, uveljavljanja svobode res na vseh mogočih področjih. Šolstvo – kdo vse je lahko hodil pred drugo svetovno vojno v šolo. Vzemimo salzburško deželo. Tu se je zgodila planetarna razlika. Kako je ubogi salzburški kmet živel leta 1973 in kako živi 1977, ali pa danes? Ali pa delavec v železarni v Linzu ... Kaj so njegovi otroci lahko pričakovali od življenja? Naša svoboda in možnost uveljavljanja, izživljanja svoje človečnosti, vseh svojih talentov – to je bistveno. In brez dvoma se je to v drugi polovici 20. stoletja zgodilo evropskemu človeku. Razgledanost, dostopnost izobrazbe ... Da ne govorimo najbolj banalnih stvari, o takih rečeh, kot je tehnološki napredek, ki je velik, ampak sam na sebi ne pomeni veliko. Avtomobilizacija, ceste, kaj vse to pomeni. To je tako spremenilo življenje. Vzemite vasice v Polhograjskih Dolomitih. Nekatere so /le/ osemnajst kilometrov daleč od Ljubljane. Dokler tam ni bilo cest, dokler ni bilo avtomobila, so živeli kot v 19. stoletju ... Živeli so skromno na svojih kmetijah. Danes živijo tako kot jaz v mestu. Gledajo televizijo, hodijo v službo, cesta je speljana, vozijo se z avtom. Njim se je življenje spremenilo bolj kakor nam v mestih. To je prav.« Tako pa je govoril zgodovinar Janko Prunk, ko je napovedal izid svoje nove knjige o racionalistični civilizaciji ...