Velike in male družine

Včasih nanese pogovor na število otrok v družini, na vprašanje o edincih in na odnose med sorojenci. Nikakor ne moremo posploševati, kaj je boljše, saj so družine zelo različne. Splošno mnenje je, da so edinci in najmlajši od otrok najbolj ra­zvajeni. To ne drži vedno.

Razvajen otrok je lahko katerikoli, lahko jih je tudi več v družini. Dobra vzgoja ni pogojena s številom otrok, zato je strah pred edinci odveč. Vzgoja je vedno odvisna od tega, kako smo odrasli pripravljeni na starševstvo in kako smo učljivi. Vsak dan z otrokom je učenje in nabiranje izkušenj. Dejstvo je, da je teren za učenje boljši, predvsem za otroke, če imajo že doma priložnost vzpostavljati stike z drugimi otroki. Več je prilagajanja, medsebojne igre in tudi tekmovanja. Dokler poteka v mejah, je za vse koristno. V primeru, da starši odpovejo, pa lahko po­stane število otrok obžalovana odločitev. Kajti otroci sami sebe težko vodijo in se vzgajajo. Tako pogosto postanejo starejši otroci varuške mlajšim ali pa se med njimi razvije pravi boj za pozornost. Na žalost večkrat z neprimernim vedenjem kot s primernim.

Kadar se pogovarjamo o številu otrok, so večkrat v nemilosti edinci kot tisti, ki jih je več. Mogoče je to zato, ker imamo zakoreninjeno podobo tradicionalne družine z velikim številom otrok. Ali pa zato, ker je otrok res kot božji dar. Tisti, ki jih ne morejo imeti, vedo to bolj kot tisti, ki so imeli spočetja otrok in njihova rojstva za nekaj samoumevnega. Zato previdno z besedami, kadar nanese pogovor na to, koliko jih »ima« kdo. To ni samo dar, je tudi odgovornost, ki je ne moremo prepustiti državi in računati na to, da bo nekdo poskrbel zanje. Starši smo prvi v vrsti, ne glede na to, koliko otrok imamo.

Zato smo tudi odgovorni za odnose v družini. Teh ne ustvarjajo otroci, ampak odrasli. Vzdušje se z vsakim otrokom spremeni. Večinoma na boljše, včasih pa tudi na slabše. Odvisno od tega, čemu dajemo prednost in kaj vzamemo za cilj pri vzgoji. Otroci so vedno otroci. Če jih imate več, potem je treba upoštevati nekaj starih pravil. Otroke čim manj primerjajmo med seboj. Včasih se šalim, da je boljše, če imate s prvim otrokom težave, kajti potem so vsi drugi krasni. Če imate smolo, je prvi otrok popoln v vseh merilih in vsi za njim bodo imeli težavo doseči to popolnost. Če se že ne morete upreti primerjanju, potem to počnite takrat, ko otroka ni v bližini. Sicer pa takšno glasno primerjanje naredi manj škode kot dolgoročno razlikovanje otrok. Razlike otroci občutijo že po tonu našega glasu ali po načinu, kako se odzivamo na posameznega otroka. »Pridni« otroci so deležni veliko več prijaznih besed kot »poredni«. Takšne razlike včasih kar trajajo in trajajo in skoraj vsaka družina ima eno črno ovco. Otroka, ki z vedenjem moti duševni mir drugih otrok in staršev.

Biti starš večjemu številu otrok zahteva od nas več prožnosti in prilagajanja. Zato je v večjih družinah nujna porazdelitev skrbi in vzgoje za otroke. Ne obnese se najbolje, če je vzgoja prepuščena samo enemu človeku. Pa ne zato, ker mame tega ne bi zmogle, ampak zato, ker otroci potrebujejo oba starša. Če mama ostane doma, mora veliko delati na tem, da ne postane sužnja Izau­ra. Če ji je služenje v krvi, potem bo namesto enega otroka razvajenih več otrok. Ampak to se lahko zgodi tudi, če hodi mama v službo … Bistvenega pomena pri velikih in malih družinah je povezovanje. Vez med partnerjema ima največji pomen za vse drugo pri vzgoji. Če ata in mama držita skupaj, če si pomagata, se spodbujata, spoštujeta in si delita vse lepo in težko, potem je to skoraj zagotovljen uspeh za družino. Ne glede na to, koliko otrok imata. Otroci posnemajo to pripadnost, zato jim ni težko sodelovati. V družini je vedno veliko »jaz«. Vsak bi bil »jaz« in »prvi«. Če nam uspe, da otrokom poleg »jaz« pokažemo tudi »midva« in »mi«, potem družina ne bo hotel Mama, ampak prava družina, v kateri je zado­sti prostora, časa, energije za vse. To ni znanost. Tudi ni težko. Le kakšne prtljage in nepotrebnih vzorčkov se je treba znebiti.