Zvesti Gorenjskemu glasu

Na Gubčevi ulici v Kranju živi šestinsedemdesetletni Oskar Martin Preisinger. Pove, da se v Sloveniji edino on in njegova brata tako pišejo. Nenavaden priimek je ded prinesel iz Avstro-Ogrske, ko je z železnico prišel v Slovenijo. Oskar je ženo spoznal med služenjem vojaškega roka na Hrvaškem in jo izgubil pred nekaj meseci. Preden je umrla, je dve leti negibna bivala v Domu za ostarele, kjer jo je vsak dan obiskoval. Imata štiri hčere, sta si želela tudi sina, ga vprašam. Odgovori, da sta že imela dve hčerki, potem sta se jima rodili še dvojčici. Spominja se, da jim je bilo v finančnem smislu najtežje, ko so tri hčerke hkrati študirale v Ljubljani. Z ženo sta se večkrat spraševala, kako sta sploh zmogla. Vse tri so doštudirale, ena je končala srednjo šolo. Zdaj so vse na svojem in imajo družine, doda Oskar, ki ima kar pet vnukov, dve vnukinji in dve pravnukinji. Večkrat ga obiščejo in ne mine dan, ko ga ne bi kdo poklical in ga vprašal, kako se ima. Po poklicu je strojni ključavničar, zaposlen je bil v Iskri in Planiki, bil je tudi poklicni gasilec. Čeprav ima težave s hrbtenico in težko hodi, vse opravi sam. Najraje pa sedi na balkonu, bere in uživa v skrbi za rože – njegov balkon krasijo bujni tirolski nageljni in živobarvne surfinije. Ker še vedno vozi avto, mu bo avtokarta Gorenjskega glasa prav prišla. Njegova strast so križanke, politika pa ga ne zanima preveč.