Tekma z zmajevimi čolni

Drachenbootcup 2009, najvišje ležeče tekmovanje s zmajevimi čolni v Evropi, je bilo za Slovence uspešno. Imenovali smo se Ljubljanski zmaji, ekipo pa je sestavljala novinarska druščina z vseh slovenskih vetrov. Nismo sicer zmagali, so si nas pa zapomnili.

Najbolj znano počitniško vasico na Vzhodnem Tirolskem St. Jakob smo novinarji obiskali že lansko zimo, mimogrede pa smo prebivalcem obljubili, da se vrnemo julija letos, ko so nad dolino Defereggental, na Staller Sattel, na jezeru Obersee (na 2016 metrih) že drugič pripravili tekmovanje z zmajevimi čolni.

Tekmovanje z zmajevimi čolni je tisočletja stara kitajska in mitološka tradicija. Danes pa ima ekipa največ dvajset veslačev ter bobnarja, ki s svojimi udarci narekuje tempo veslanja. To velja tudi za tekmovanje zmajevih čolnov na omenjenem, skoraj 650 metrov dolgem jezeru Obersee.

Na voljo smo imeli 12,5 metra dolg čoln, krmarja, ki je bil domačin, in vesla. Premagovali smo dolžino 250 metrov, ekipe pa je moralo sestavljati najmanj šest žensk. Slovenska s tem ni imela problemov.

Zanimivi so bili predstavniki nemške ekipe. Če smo se Ljubljanski zmaji veselili vsakega pravilnega zavesljaja (sploh), so Nemci dajali vtis smrtne resnosti. Na tekmovanje so se pripravljali vse leto. Njihove ženske so bile podobne dvigovalkam uteži, njihova vesla lastna, lahka, s potiski, imeni in zavita v mehke varovalne materiale.

Kot vsaka tekma ima tudi zmajeva svoja pravila. Štartni vrstni red se je dodelil z žrebom. Ekipe so bile oblečene enotno, bobnar na začetku čolna pa je bil v našem primeru bobnarka, z maskoto (zmajčkom) na glavi. Avstrijci so seveda uporabili za maskoto značilnega 'krampusa', svojega parkeljna.

»Kdor želi zmagati, mora skrbeti za enakomeren ritem in enotnost,« sta svetovala Monika Kleinlercher in Peter Leitner, organizatorja tekmovanja.

Ljubljanski zmaji smo se borili do zadnjega in si priveslali deveto mesto. Tekmovalo je okoli petnajst ekip - kakšna več, kakšna manj.

Mimogrede nam je predstavnik regije Defereggental Gerald Hauser predstavil še letno ponudbo St. Jakoba, okušali smo ribji, mesni in sirov fondi v gostišču Bruggenwirt v St. Veitu, se ustavili na ledeni kavi v novem hotelu ruske lastnice Zedernklang, obiskali wellness hotela Jeasacherhof in se z žičnico St. Jakob odpeljali na smučišče, od koder smo se potem peš vračali v dolino. Tu smo se ustavili še na nedeljskem kosilu v Leppleskofel. Žlinkrofi, cesarski praženec in številne vrste njihovih 'knedlov' v juhi.

Narava in okusna hrana koče sta nas vrnili v čase hranljivih obrokov naših babic.