Muralisti

Se še spominjate reklamne serije pod geslom Muralisti? Postavni manekeni v lepih in kakovostnih oblekah znamke Mura. Te smo nosili mnogi, tudi hrvaški predsednik, gospod Stipe Mesić, se je pohvalil, da ne nosi le Varteksovih, ampak tudi Murine obleke. Med Muraliste sem se, čeprav pozno, uvrstil tudi sam. Bilo je spomladi 2002, pred mojim srečanjem z abrahamom. V prejšnjih letih mi je obleke šival oče, ki je bil krojaški mojster. Tistega leta pa zaradi zdravstvenih težav ni mogel več šivati in mi je rekel: Rad bi ti naredil novo obleko, ker ne morem, ti jo pa kupim. In sva šla, po njegovi izbiri, v Murino trgovino v Ljubljani in tam je rekel prodajalki, naj pokaže, kar ima najboljšega. Pomeril sem, gvant je bil kot ulit, cena ni bila važna, pomerjeno, kupljeno. To je še vedno moja najbolj zakmašna obleka, črna, elegantna, nosil sem jo tudi na očetovem pogrebu, največkrat pa na Glasovi preji. Zdaj, ko to pišem, se spomnim, še ene podrobnosti: da je bila obleka iz prestižne licenčne modne linije Jaguar, narejena v Muri. Nekakšen lon posel torej, prodajalka nama je razložila, da naročnik del kupnine odplača tako, da pusti Muri tudi nekaj oblek ... Začelo se je torej že takrat in Mura je tekla vse bolj navzdol, sedanji mori nasproti. Jaz pa se s tem pisanjem iz Muralista spreminjam v moralista, v enega od mnogih, ki v zadnjih dneh modrujemo in obžalujemo Murino usodo. Z jasno zavestjo, da vse to nič ne pomaga.

Ne vem, kako bodo Muro rešili to pot, če jo sploh bodo? Že vrsto let nam je jasno, da izdelovanje čevljev in tekstilnih izdelkov pri nas nima prihodnosti, ker naši izdelovalci čevljev in oblek ne morejo delati tako poceni kot njihovi vrstniki na Kitajskem, v Indiji in drugih deželah s ceneno delovno silo. Poznavalci nam razlagajo, da se moramo »prestrukturirati«, ljudi pa prešolati in jih usposobiti za bolj zahtevna dela. To se lepo sliši, izvedljivo pa je bolj težko. Zadnjič sem bral odličen članek o teh rečeh (Pred nevihto, Mladina, 12. junija 2009), napisal ga je ekonomist Franček Drenovec. Ugotavlja, da imamo na Slovenskem »ogromen potencial rasti« samo še v dveh skupinah storitev; v prvi so pravne ekonomske, računalniške in tehnične, v drugi pa »javne storitve«, predvsem tiste v zdravstvu in visokem šolstvu. Pri obeh gre za izrazito visokotehnološke panoge, utemeljene na visoko kvalificiranem delu. Kakorkoli že: Murinih šivilj tudi po čudežu ni mogoče preobraziti v računalniške programerke, davčne svetovalke, odvetnice, zdravnice in univerzitetne profesorice ... Po drugi strani pa poznavalci trdijo, da so to tako dobre šivilje, da bi si podjetniki, ki delajo za Armanija in Versaceja, z njimi obliznili prste. Človeku ne gre v račun, da ne bi bilo dela za nekoga, ki svoje delo opravlja vrhunsko, pa čeprav ni visoko kvalificirano?

Mura je leta 1992, ko jo je vodil legendarni »rdeči direktor« Božo Kuharič v osmih proizvodnih enotah zaposlovala 6130 delavcev in predelala 11,4 milijona kvadratnih metrov tkanin v konfekcijske obleke; 80,4 odstotka prihodka je ustvarila z izvozom, ki ji je prinesel okrog 87 milijonov dolarjev. To je velika zgodba, ki se najbrž ne more ponoviti, Muralisti so prišli in odšli. Murinim šiviljam tudi moralisti in špekulanti ne bodo pomagali. Skrajni čas je, da tisti, ki so odgovorni za Murino usodo, povedo, ali je stečaj zadnja možnost ali pa naj šivalni stroji v Muri tečejo še naprej – podobno kot ne glede na čas teče reka, po kateri se največja oblačilna tovarna v Sloveniji imenuje. No, vidite, kaj počnem: moraliziram, moral pa bi vsaj mura(na)lizirati.