Zvesti Gorenjskemu glasu

Na obisku pri Mileni Ribnikar z Mlake sem opazil, da je ženska, ki ima vse pod kontrolo.

Med mojim obiskom je s prijatelji načrtovala tridnevni izlet na Veliko planino. Na vprašanje, kaj bo povedala za tale kotiček, mi je dala list papirja in fotografijo ter dejala: "Tu imaš, sem že vse napisala. Kar tole fotografijo s praznovanja sedemdesetletnice mojih staršev objavi. Tu imam vsaj novo frizuro, pa še moja vnučka Tajda in Žan sta na sliki. Nanju sem še posebej ponosna." In kaj mi je napisala Milena:

Z možem Jožetom izhajava iz kmečkih družin, kjer je bil Gorenjski glas prisoten skoraj v vsaki družini, zato sva ga brala že v otroštvu. Po poroki ga je poštar kot darilo prinašal še pol leta brezplačno. Nekaj časa sva ga potem kupovala, pred petindvajsetimi leti sva postala vaša naročnika. Na časopis sva še vedno naročena, vendar ga zaradi pomanjkanja časa ne preberemo v celoti. Nekaj novic zvemo tudi na internetu. Če v torek ali petek slučajno izpade kaka številka, ga takoj pogrešimo, saj smo se nanj navadili. Najprej preberemo družabno kroniko, osmrtnice, usode in seveda novice, ki se nanašajo na našo bližnjo okolico. Je veliko prijetnega branja. Želim vam čim več novih idej in uspehov, zanimivih člankov pri ustvarjanju vašega in našega Gorenjskega glasa.«

Na koncu sem se Mileni lepo zahvalil z željo, da bi še dolgo brala naš časopis.