Užijmo poletje

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 13. julij 2009 / 06:00

Kaj je zdaj s to krizo? Nekateri pravijo, da se še poglablja, drugi, da že popušča. Po mojem je bolj prvo kot drugo. Hkrati pa je prav gotovo, da bo čez poletje manj huda. To je moč poletja kot takega, to je čas, ko vsi malo popustijo. Narašča le vročina; pred njo se večina umakne in se manj napreza. Z njo se morajo soočiti le kmetje, košnja in žetev se ne moreta odložiti, suho in vroče vreme celo potrebujeta. Sonca so veseli tudi kopalci, ko pridejo iz vode. Vsi drugi pa težijo v senco. Mnogi odpotujejo. Na dopust se odpravijo šefi, tisti, ki sicer priganjajo; pritiskajo na podrejene in se upogibajo pod nadrejenimi, kot kaki biciklisti; v času dopusta obmirujejo ali se spravijo na pravo kolo in podrejeni si oddahnejo. Počitnice si privoščijo tudi politiki, ljudje, ki morajo proizvajati probleme po svoji službeni dolžnosti, da jih lahko potem »rešujejo«. Skratka: poleti spričo vročine vsi malo popustimo, splošna, posebne in posamične napetosti se zmanjšajo. Kriza, ki se ji ne mudi, to vidi, tudi sama malo obsedi in si misli: bom pa počakala.

Jeseni bo hudo. Kriza bo vstala, z dopustov se bodo vrnili vsi, ki jo generirajo in ji sekundirajo. Zato je moje skromno priporočilo, ki ga bom skušal upoštevati tudi sam, da užijmo še to poletje! Pri tem ni bistvena zunanja pojavna oblika tega užitja. Ni nujno odpotovati na dolge in drage počitnice. Tem, ki si jih lahko privoščijo, tudi ne kaže zavidati. Zavist bolj škodi tistemu, ki ga žre, kot onemu, ob katerem je nastala in zanjo sploh ne ve. Več je vredno, da gremo vase in naredimo kaj zase. V dneh, ko so šefi in politiki ter sodelavci na dopustu, te manj oblegajo in si lahko vzameš več časa zase. Pri tem sploh ni bistveno, ali kam odpotuješ ali ostaneš doma. Potovanje zna biti naporno, doma si lahko res odpočiješ. Bolj važno je, da poleti, kjerkoli že si, vsaj nekaj dni zaživiš drugače kot sicer. Da kaj prebereš, greš v bližjo gostilno na pivo ali na obisk k ljudem, za katere sicer ni časa – pa bo dobro delo njim in tebi. Vzeti si čas zase in za druge, dopustiti si dopustovati – to je tisto, kar šteje in se naposled tudi splača. Majhen vložek za veliko dodano vrednost.

Spominjam se, kako lepo je bilo, ko smo hodili na morje. Še lepše pa je bilo pozneje, ko sem bil že gimnazijec in študent in se ni več spodobilo, da bi hodil na morje s starši. Tako so odpotovali drugi štirje iz naše družine, jaz pa sem ostal lepo doma. Saj ne da teh, ki so odšli, ne bi maral, ampak biti en teden v letu v hiši povsem sam, je bilo gosposko. Skrbel sem le za kure in zajce, ki jih je bilo treba dvakrat na dan nakrmiti in napojiti, ter rože, ki so se zadovoljile s tem, da so bile enkrat na dan zalite. Na skrbi sem torej imel le preostala, nečloveška živa bitja v hiši in njihovo prehrano. Soočil sem se tudi s svojo, kar je bilo nekoliko težje, a je šlo. To so banalnosti, bistvo je v tem, da je drugače in da si sam svoj gospod. In da to traja le določen čas; biti svoboden ves čas je pa še bolj naporno in za marsikoga tudi pogubno, to vemo iz književnosti in izkušenj, svojih in drugih.

Ko poleti mnogi primeži nekoliko ali povsem popustijo, si torej dopustimo malo drugačnosti. Saj ne bo za dolgo. Ko se dopusti in počitnice končajo, ko se na svoja mesta vrnejo šefi in politiki, bo idile hitro konec. Na krizo tudi tisti, ki jo menedžirajo, težko vplivajo. Nam ostane možnost, da naredimo vsaj nekaj zase in za svoje najbližje. Najprej pa užijmo vsaj malo tega poletja …