Sodomija

Besedilo: Gorazd Stariha
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. april 2022 / 14:16

Kljub ovrženima drugima dvema točkama obtožnice (zgolj zaradi pomanjkanja primernih prič) je državni pravdnik za obtoženega Smrekarja predlagal najnižjo možno kazen, to je eno leto zapora (od zagroženih od enega do pet). Zagovornik se je seveda popolnoma strinjal s pravdnikom, dodal, da je moral Smrekar postopek prenašati bolan, in prosil za milo sodbo. Sodišče se je nazadnje odločilo za 14-mesečno zaporno kazen, vendar se je Smrekar pritožil na višje sodišče v Gradcu, ki mu je sredi januarja 1861 znižalo kazen na deset mesecev. Ko je videl, »da se da«, je junija 1861 nato zaprosil še za spregled preostale kazni. Tokrat so ga vendarle zavrnili. Zapisali so, da so že pri odmerjanju kazni upoštevali olajševalne okoliščine in mu nato na pritožbo kazen znižali še za štiri mesece; da mu je ob ponovni prošnji za pomilostitev ostalo še tri mesece in nekaj dni zapora in da mu v tem času tudi ne bo propadla obrt, na kar se je med drugim naslanjal v prošnji, ki sta jo predložila skupaj z ženo. Žena zagotovo ni bila navdušena nad moževimi svinjarijami, ampak tu so bili na delu že moderni odvetniški prijemi, ki so za reševanje stranke zahtevali tudi omembo nemočne žene in njen podpis.

To je bila tudi zadnja zgodba v našem pregledu nasilnega in prepovedanega seksa, v katerem je bilo največ »klasičnega« moškega posiljevanja žensk. Že sama beseda »posilstvo« pove, da nekdo nad nekom izvaja silo, ga v nekaj prisiljuje in torej počne nekaj, kar sam ne bi želel, da nekdo drug počne z njim. To se torej ne sme početi in to prepoveduje tudi zakonodaja.

A kot smo videli skoraj v vseh primerih, je nastala težava, ko je bilo treba posilstvo dokazati na sodišču, prepričati razsojevalce, da je bilo posilstvo res posilstvo in ne del neke spolne predigre. Posilstvo je namreč zaradi svoje spolne narave nekaj posebnega med kaznivimi dejanji. Če na primer nekoga pretepejo, mu ni treba dokazovati, da se to ni zgodilo na njegovo (tiho) željo, da pri tem ni užival ali da se ni zadostno branil. Od posiljenih (žensk) pa se pričakuje prav to – da dokažejo, da se je »dejanje« res zgodilo proti njihovi volji. Vendar je to absurdno samo na prvi pogled. V družbi »mnogoterih pretvarjanj«, v kakršni pač živimo, se je že zelo zgodaj pojavila oziroma razvila zahteva, da je žensko upiranje telesni spolnosti del dobre vzgoje. Seveda bi lahko razpravljali, ali je do tega prišlo zgolj zaradi zadovoljevanja moškega osvajalnega ega ali ker se je morala »njegova lastnina« braniti pred tujim poseganjem vanjo ali kakorkoli drugače, vendar nas tu zanima samo dejstvo, da se je od ženske pričakovalo, da se vsaj na začetku spolnega osvajanja tega brani. In kako naj sedaj osvajalec ve, kdaj je presegel mejo fingiranja? Ali je žrtev posiljeval že od samega začetka ali pa bo dobro vzgojena dama vztrajala s svojim »ne« vse do stokov, ki se končajo z enim samim orgazmičnim »Neeeeee!!!«?