Pogled v Finžgarjevo intimo

Je res, da je imel duhovnik Fran S. Finžgar hčerko? Vas zanima, kako je v Dekli Ančki opisal spolni akt? Berite, a razočarani boste. Z današnjega vidika so te reči tako človeške in nedolžne, da se berejo prav staromodno ...

Zadnje čase je pri nas spet v modi, kar je bilo že pred sto leti: iskati pri katoliških duhovnikih, ali je tudi njim, ki so se zavezali celibatu in telesni »čistosti«, kdaj spodrsnilo v teh »kočljivih« rečeh. Ko gre za kazniva dejanja pedofilije, je takšno iskanje in javno razkrivanje dolžnost. Ko pa gre za vzajemno ljubezen in intimo pri odraslih ljudeh, bi morali biti v tem tudi mediji bolj zadržani. Po načelu: česar ne želiš, da bi drugi storili tebi, tega ne privošči tem drugim. Ko so mediji preiskovali domnevno očetovstvo dveh nedavnih ljubljanskih nadškofov, so šli nekateri po mojem čez meje dopustnega.

Splošno znano je, da se je »nesreča« te vrste zgodila tudi mlademu duhovniku in pisatelju Finžgarju v njegovi prvi kaplanski službi v Bohinjski Bistrici (1895-96). Ostarelemu župniku je stregla mlada sorodnica in naneslo je, da je prišlo med njo in mladim kaplanom do »hipne slabosti« in iz nje se je 1897 rodila hčerka Marta Gruber. Finžgar jo je priznaval, njegova sestrična Ivana Mulej iz Vrbe na Gorenjskem, pa je Jožetu Šifrerju, avtorju monografije o pisatelju, povedala: »Kot dekletce sem bila dostikrat v Sori pri bratrancu na počitnicah in večkrat je bila tam tudi Marta. Nisem vedela, zakaj je tam tudi Marta, spominjam pa se, da so jo vsi imeli zelo radi.« V poznejših letih se je Finžgar v tej zadevi vsaj dvakrat javno izpovedal. Ko je nastopil službo župnika v Sori, se je faranom razkril kar s prižnice, kot pisatelj pa je o tem napisal posebno poglavje za Leta mojega popotovanja, z naslovom Razmišljanje pred odhodom iz Sore. V knjigo, ki je prvič izšla 1957, ga ni uvrstil, ohranjeno pa je v rokopisu. Iz njega je tudi odlomek, ki sledi.

»Povedati hočem svoje bridke preizkušnje, ki sem jih nabral zaradi svoje nesreče na prvi službi. Povem naj odkritosrčno tole: Ko bi se bilo to dogodilo iz resnične ljubezni, bi bilo to dejanje premišljeno in ne naključje hipne slabosti. Priznam, da bi bilo to, gledano z očmi vere, ki hvalim zanjo Boga in svoje predobre starše, gotovo večji greh. Gledano pa zgolj s človeškimi očmi, bi bilo tako breme veliko lažje. A je še eno: duhovnik sem. Pri našem stanu pa ne pomaga noben izgovor in zagovor: Resnica je le ena: nepopisna moč za njegovo duhovsko delo je v njegovem čistem življenju. Ljudstvo to zahteva, stan to veleva in ljubi Bog daje svoj blagoslov za tako veliko žrtev, ko človek zataji sam sebe in izpodrine to največjo naravno silo zaradi poklica in zaradi Boga ter se posveti nesebičnemu delu kot pastir duš. Ko sem se v Sori tako rekoč s prižnice javno obtožil in izpovedal, sem seveda prisluhnil, kako bo to odjeknilo v ljudstvu. Če sem si izpodkopal ves ugled in s tem možnost za delo, naj se zgodi po božji volji. Tako sem se vdal in čakal. A vsega tega ni bilo. Odrasli so z naravno modrostjo vse to sprejeli in - čudo - spoznal sem nenavadno zaupljivost do mene pri mnogih prav zaradi tega, zlasti ako so bili v zadregah ob takih kočljivih težavah in nadlogah. Ugotovil sem trdno, da pri duhovniku najbolj sovražijo skopost, z njo oblastnost in nepostrežljivost.« (Jože Šifrer, Franc S. Finžgar, 1973, str. 40-41.)

In ko smo že pri teh rečeh, lahko ugotovimo še eno značilnost - da je bilo pred sto leti z vidika katoliške morale bolj sporno o tem javno pisati kot to zasebno prakticirati. Preberimo si, denimo, tale odstavek. »Po zadnjih čašah sta se oba kakor zresnila. Strmela sta na belo steno, obeh misli so bile strnjene, molčala sta, a sklenjene roke so se dobrikale in pogovarjale. Tuintam sta prekinila molk in govorila šepetaje, kakor bi ju bilo nečesa groza. Oba sta čutila, da se nekaj maja in ziblje, da pada nanju izpod stropa kakor črna, mrežasta perot. Niti tega nista opazila, da lučka pojema, da komaj še brli. In preden sta se zavedla, se je dvignil zubelj še enkrat, vztrepetal in ugasnil. Vse je zamigotalo po sobi v zadnji jasnini; bela kamrica se je zavila v črno noč …« Kaj je po vašem občutku opisano v gornjih vrsticah? Danes bi kak bloger napisal, da sta ti dve osebi »seksali« ali celo »fukali«, Finžgar pa je njuno početje zameglil v stavek: »Oba sta čutila, da se nekaj maja in ziblje, da pada nanju izpod stropa kakor črna, mrežasta perot …« (Dekla Ančka, 1913)

Pa še takšno zamegljevanje je bilo za varuhe javne morale preveč odkrito. »Fran S. Finžgar je v povesti dekla Ančka z zelo previdnimi besedami opisal prvi spolni odnos med glavno osebo in moškim, s katerim ima skrivno zvezo. Kljub temu so ti stavki pri varuhih javne morale zbudili nejevoljo, saj je bilo v tistih časih spotakljivo - še zlasti, ker je bil avtor povesti duhovnik - že samo omenjanje spolnosti, kaj šele spolnega odnosa med neporočenima osebama. Da bi Finžgar čim bolj prepričljivo izrazil občutja svojih literarnih oseb, je v petih kratkih odstavkih, v katerih je opisal njuno izkušnjo, kar trikrat zapisal besedo groza. Z našega vidika je njegovo besedilo zanimivo, ker prepričljivo upodablja posledice restriktivne spolne morale, ki je v začetku dvajsetega stoletja prevladovala na slovenskem podeželju, kamor je postavljena povest. Za to moralo je bilo značilno, da je individualnim spolnim izbiram postavljala izjemno ozek okvir, njegovo neupoštevanje pa je bilo strogo kaznovano. Za sodobno permisivno spolno moralo, ki je v mnogih pogledih antipod tiste, ki jo prikazuje Finžgar, je značilno, da posameznikom ponuja le splošen in pogosto celo nejasen scenarij spolnega vedenja in doživljanja. To velja tudi za prvi spolni odnos, saj je osebam, ki vstopajo v partnersko spolno življenje, ne le dopuščena, ampak celo naložena visoka stopnja svobode pri izbiri prvega spolnega partnerja. Isto velja tudi za starost ob prvem spolnem odnosu.«

Gornja razlaga Finžgarjevega opisa spolnega odnosa v Dekli Ančki je iz knjige Spolno življenje v Sloveniji; izšla je 2011, napisala sta jo sociolog Ivan Bernik (rojak iz Selške doline) in zdravnica epidemiologinja Irena Klavs, ki sta že leta 2000 opravilo temeljno istoimensko raziskavo. Avtorja sta odlomek iz Finžgarja izbrala ravno zato, da bi bilo očitno, kako kočljivo je bilo pred sto leti pisati o teh rečeh. Danes je to kar težko razumeti. Po seksualni revoluciji, ki smo jo doživeli v 20. stoletju in je bila bistveno bolj radikalna kot komunistična, ni v teh rečeh nič kočljivega več, ne na ravni spolnih praks ne v pisanju o njih. Finžgarjevo življenje in delo pa je odlično pričevanje o tem, kako je bilo s temi rečmi pred to revolucijo.