Počitnice so zrelostni izpit za otroke

in za starše ...

Čas je, da malce poenostavimo počitnice. V množici ponudb za otroke, mladostnike in družine smo začeli pozabljati na to, čemu pravzaprav služijo počitnice. Saj se še spomnite počitnic, kajne? Ko smo ležali v šotoru in igrali tarok, dokler nas sonce ni zbezalo na plan. Potem smo pojedli kruh s pašteto in se šli hladiti v Soro. Popoldne se je vedno našlo kakšno delo proti dolgčasu. Zvečer smo lovili kresnice in moledovali za še eno noč v šotoru. Teden dni morja s starši ali s sorodniki je bil pika na i in prav vseeno nam je bilo, da avto ni imel klime in da nas med vožnjo ni nihče zabaval. Pobruhali smo brisače in se končno zapodili v morje. Tobogan v vodi je bil za nas kot Amerika. Bili smo polni bušk, zagoreli, nadihani svežega zraka in tako zelo svobodni. Saj vem, bili so drugačni časi. Ni se treba vračati nazaj, le nekaj več vrednosti dodajmo temu, kar imamo. Konec koncev imamo na razpolago več kot kdaj prej.

Dejavnosti in samostojnost z roko v roki

Starši imamo radi nadzor in v imenu varnosti onemogočimo našim otrokom marsikateri samostojen korak. Preživljanje počitnic imejmo v mislih že med letom, ne šele takrat, ko nastopijo. Odhod na tabor je veliko lažji, če gre otrok že prej od doma za dan ali dva. Mlajši ko so otroci, krajša naj bo doba odsotnosti. Starejši ko je otrok, več naj ima priložnosti, da preživlja dopoldneve s prijatelji. Vedno pretehtajmo razloge za dejavnosti in zrelost otroka za samostojno preživljanje časa doma. Današnji otroci že kažejo primanjkljaj za prevzemanje pobud in lastne aktivnosti. Kar čakajo in čakajo: da bo mama poskrbela, oče prinesel, teta na delavnici pospravila … Zato jim organizirane stvari ustrezajo (roko na srce, tudi nam staršem), ker ni treba veliko razmišljati. Gredo in se imajo lepo. Pridejo domov in vzdihujejo, da bodo umrli od dolgčasa … Naj bodo počitnice razdeljene na več koristnih področij – na dejavnosti, ki otroka veselijo, na samostojnost doma, na skupno preživet čas in tudi na dolgčas … Dolgčas je samo nasprotje kratkočasja. Če ne poznamo prvega, se je težko lotiti drugega. Zato ga otrok mora občutiti. Odrasle potrebuje pri tem le toliko, da ga spodbujamo k aktivnemu preživljanju prostega časa. Televizor in računalnik smo pri tem razglasili za največja sovražnika, čeprav nista. Pasivnost je naš največji sovražnik, televizor in računalnik pa sta samo predmeta.

Ne bodimo animatorji svojih otrok

Starši ne (z)moremo gledati otrok, ki se dolgočasijo. Zato prepogosto skočimo v akcijo in postanemo njihovi animatorji. K temu pripomore še slaba vest, ker smo veliko v službi. Naši starši se z nami niso veliko igrali, ker so prav tako kot današnji starši imeli veliko dela. To nam je bolj koristilo kot škodovalo, saj smo lahko bolj izkoristili svoje ustvarjalne ideje. Če želimo, da bodo otroci imeli prijatelje, jih poklicali, se dogovarjali, se družili in preživljali z njimi prosti čas, potem jih k temu spodbujajmo. Ne vzgajajmo individualistov, ki so sami sebi dovolj, ko jim je dolgčas, pa nekoga uporabijo kot sredstvo in ga potem odvržejo. Naj vlagajo svoj čas in energijo v prijateljstva. Počitnice so več kot primerne za spoznavanje novih ljudi in za sklepanje prijateljstev. Tudi za to jih je treba potisniti en korak naprej od znanega v neznano. Iz mesta na deželo, z dežele v mesto, s hribov k morju in od morja v hribe. Le novi izzivi nas nekaj naučijo, le sprememba nam pokaže bogastvo vsakdanjika, ki ga imamo. Ljubeče in vztrajno potiskajmo naše mladiče na rob gnezda in uživajmo v pogledu, ko vzletijo. In če nas spet zagrabi želja, da bi otrokom preganjali dolgčas, sedimo v kot in počakajmo, da nas mine …

Sam doma

Pogosto vprašanje staršev se glasi, kdaj lahko otrok ostane sam doma in za koliko časa. Ni odgovora, ki bi veljal za vse. Pomembni sta otrokova starost in zrelost, v prvi vrsti pa moramo poskrbeti za varnost. Otroci se razlikujejo po stopnji odgovornosti in zato jih na to navajajmo s krajšimi obdobji, ko smo nekje v bližini doma (na dvorišču, v trgovini, ki je oddaljena pet minut, ko peljemo psa na sprehod in se vrnemo čez deset minut in podobno). Pogovorimo se o vseh vrstah »kaj bi naredil, če bi: … gorelo, bil lačen, nekdo pozvonil, te bolela glava« ipd. Informacije so moč in več kot otrok ve, bolj se bo počutil varnega. Seveda pa je praksa povsem drugačna od teorije in le izkušnje otroka nekaj naučijo. Otrok, ki je sam doma, mora znati uporabljati telefon, poklicati na številke za pomoč ali starše. Poleg tega naj ima v bližini (v bloku, na vasi) odraslo osebo, s katero se dogovorimo, da malce preveri, kaj otrok počne. Dobri sosedski odnosi so v takšnih primerih veliko vredni. Največ pa je vredna otrokova pripravljenost na ta izziv in njegovo prepričanje, da bo zmogel. Dosegljivost po telefonu, jasna pravila, medsebojno zaupanje in postopno podaljševanje časa naše odsotnosti so dejavniki, ki otroka pri tem spodbujajo.