Trenutki tišine za Prešerna

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 6. julij 2009 / 06:00

Začenjamo nov podlistek z naslovom Knjige in knjigoljubi. Pri izbiri, katero knjigo in katerega knjigoljuba izbrati kot prvega, ni težav.

Trenutki tišine za Prešerna je naslov knjige, njen avtor pa je FRANC DROLC, slovenist, prešernoslovec, pesnik, prevajalec, urednik, publicist in bibliotekar, ki pred kratkim dopolnil 70 let. Rodil se je 21. junija 1939 v Motniku. Tu je hodil v osnovno šolo, na nižjo gimnazijo na Vranskem, v gimnazijo pa v Kamniku. Slavistiko je študiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tu je 1962 diplomiral z nalogo Slovenska radijska igra 1949-61. V letih 1964-66 je bil lektor slovenščine na Jagelonski univerzi v Krakovu, v letih 1966-69 pa v Zagrebu. Pozneje je bil vrsto let tudi lektor v Trstu in Celovcu, kamor se je na delo vozil enkrat tedensko. Krakovska leta je označil za intelektualno najbogatejša, zagrebška pa sploh za najlepša v svojem življenju. Leta 1970 je postal vodja Študijske knjižnice v Kranju in v njej delal tri desetletja, do upokojitve. Napisal ali uredil in objavil je vrsto knjig, pesmi, člankov, prevodov. Skupaj s Francetom Pibernikom ureja zbirko Prešernova pot v svet, v kateri je doslej izšlo že osem dvojezičnih izborov Prešernovih pesmi. Po očetu, ki je bil organist ter odličen amaterski igralec in režiser, in po materi, ki je bila cerkvena pevka, je podedoval in se navzel tudi teh veščin; med drugim je igral v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani in pel pri cerkvenem zboru na Zlatem polju v Kranju. Po nastopu službe v osrednji gorenjski knjižnici je ves čas živel razpet med Kranjem in rodnim Motnikom. Mestna občina Kranj mu je leta 2000 podelila veliko Prešernovo plaketo.

Trenutki tišine za Prešerna so njegovi nagovori, ki jih je imel od leta 1983 ob vseh obletnicah pesnikove smrti v Prešernovem gaju v Kranju. V dolgem intervjuju, ki sta ga naredila s F. Pibernikom in »ni za objavo«, jih je sam označil kot sledi. »Prešernov gaj sem vedno jemal kot službeno dolžnost. Delal sem v eni od slovenskih knjižnic z najbolj kompletno zbirko izdaj Prešernovih del in del o njem, kranjska zbirka 'prešernian' je stala vsa leta za mojim hrbtom in zelo redko sem potreboval katalog, kar vstal sem in vzel ustreznega Prešerna v roke, veliko tega sem tudi sam priskrbel s knjižnega trga. Glede Trenutka tišine bi znala več povedati gospa Beba in Matevž Oman, menda so se ob grobu dobivali nekateri kulturniki, med njimi gospod Zorec, ga spili kozarček in merico postavili tudi na pesnikov grob. Za besedilo na predvečer slovenskega kulturnega praznika me je, kot se spomnim, nagovoril Matevž, ki je takrat vodil kranjski ZKO, in tako se je začelo, tam daljnega leta 1983. Nekateri teksti iz prvih let veljajo za izgubljene oziroma založene … Bilo je lepo, polno vsega, najbolj se je tega veselil dragi kolega Bojan.« In še: »Zmerom, kadar grem od Arvaja čez most proti Zlatemu polju, me ob pogledu na ulico, ki teče mimo Gaja, stisne pri srcu, namreč, o čem naj govorim prihodnje leto ali pa da še nisem nič 'spisal'. Videl boš, da se tematika ravna po priložnostnih ali jubilejnih dogodkih, le v zadnjih letih tudi sam notranje zorim in je to pretresljiv itinerar moje osebne bolečine, ob kateri je Prešeren le stalno ozadje oziroma univerzalna in genialna rapsodična spremljava.«

Pa še odlomek iz enega od nagovorov (2001). »Spoštovani ljubitelji Prešerna!« (Tako se začno vsi nagovori.) »Predsinočnjim smo na Tomšičevi v Ljubljani v prostorih Društva slovenskih književnikov dali v roke literarnega občinstva v seriji dvojezičnih izdaj Sonetnega venca slovensko-kitajsko knjižico s to osrednjo Prešernovo pesnitvijo. Prireditev se je dogodila v prav komorni zasedbi in v popolnem medijskem brezvetrju ter je izzvenela v slovesno in pretresljivo sklepno branje Prešerna po nemško in po kitajsko. Gospa s Kitajskega si je želela prebrati Magistrale, prisotni pa smo jo spremljali po natisnjenih pismenkah besedila: s kadencami je prekinjala enote kvartetnega in tercetnega dela Magistrala in – začudeni nad nerazumljivostjo ubeseditve – smo prisotni razumeli, kot da je bilo povedano po naše, poslednji verz 'In gnale bodo nov cvet bolj veselo'. Dopolnilo se je spoznanje iz evangelija po Luku: 'Mi pa smo bili priče teh stvari.'« Tako je Franc D. v kranjskem Gaju osebno poročal Francetu P. o prevodu in ljubljanskem branju njegove mojstrovine v kitajščini.