Markacisti

Boste to poletje kaj več hodili? Hoditi je namreč dobro in zdravo, načinov pa je veliko. In hodimo lahko povsod, v mestih in po deželi, na kratko in na dolgo; nekaterim zadostuje sprehod po domači ulici, drugi se zares zadovoljijo šele na himalajskem trekingu ali na romanju v Kompostelo (780 km). Sam sem se specializiral na hojo po hribih okoli Žirov, navdušil me je nedavni sprehod ob morski obali od Strunjana do Portoroža, moja letošnja pohodna trofeja pa bo najbrž kar udeležba na pohodu okrog Ljubljane (9. maja, 33 km).

Po mojih izkušnjah je mogoče hoditi: na sprehode, v gore in na romanja. Sprehod je za vsak dan; v gore se Gorenjcu spodobi vsaj nekajkrat na leto; tistih, ki še romajo peš, je v zadnjih letih spet več. Romanje je bilo nekoč edini dopusten način, da je lahko tudi navaden človek odšel od doma na daljšo ali zelo dolgo pot (za Gorenjce je bila takšna v Kelmorajn, Köln am Rhein). Hoditi v gore pa je ljudem, ki živimo pod gorami, že dolgo izziv in skoraj moralna dolžnost. V gorah je mogoče hoditi in plezati, po brezpotju ali po nadelanih in označenih poteh. V tem zapisu se omejimo na slednje, saj imamo za to poseben in imeniten povod: pred 150 leti, 23. junija 1859, se je v Šmihelu pri Novem mestu rodil ALOJZIJ KNAFELC, kartograf in »avtor« naše znamenite planinske markacije. Kdo je ne pozna: bele pike, obdane z rdečim kolobarjem v razmerju ena proti dve, navadno v premeru osem do deset centimetrov. Res, pozna jo vsak planinec, ne ve pa vsak, da je to Knafelčeva markacija.

Kdo je bil, kako je živel? Po končani gimnaziji v Novem mestu je najprej služboval kot učitelj, potem pa v letih 1884-1922 pri železnici. Kot risar je sodeloval pri konstrukciji železniške povezave med Hrpeljami in Kozino, kjer je skrbel za različne oznake in merne table. Ko je bil premeščen v Beljak, je bil leta 1900 med ustanovitelji ziljske podružnice SPD. Med 1906 in 1915 je služboval v Trstu, potem pa do upokojitve leta 1922 v Krkonoših na Češkem in v Zagrebu. Leta 1922 je postal načelnik markacijskega odseka SPD, 1923 je sam prebarval celoten Aljažev stolp (takrat je bil na vrhu že šestdesetič). Leto prej je za Planinski vestnik napisal navodila za markiranje poti in izdelavo smerokazov, ki so 1924 izšla v samostojni publikaciji z naslovom Navodila za jednotno markiranje potov. Knafelčev seznam smerokazov je leta 1936 obsegal že 466 tabel. Te table je naročil pri mizarju in jih nato vse sam poslikal, odnesel na predvideno mesto in postavil. Od leta 1928 do smrti je bil oskrbnik Koče pri Triglavskih jezerih, na kar opozarja spominska plošča na skali ob jezeru. Narisal je vrsto planinskih in grebenskih kart, med drugim Julijcev, Karavank, Kamniških Alp, Zasavja in okrožja Trsta, zemljevida Bleda in Roža, železniško karto Jugoslavije in relief tržaškega pristanišča. Umrl je 26. maja 1937 v Ljubljani.

»Knafelčeva markacija je likovno izčiščen in popoln znak, ki je obenem izviren, udomačen, funkcionalen, enostaven, opazen in razpoznaven,« je zapisal Tone Tomše, vodja markacistov pri Planinskem društvu Radovljica. Ko se ob 150-letnici njegovega rojstva spominjamo Knafelca in njegove markacije, ne smemo pozabiti na vse tiste prizadevne planince, ki njegove markacije obnavljajo ali na novo naslikajo. Brez njih bi bilo gibanje v naših gorah težje in manj varno. Sicer pa je tako, da naj v gore hodi vsak, kakor (z)more. Malo je tistih, ki zmorejo Pot, kakršno je v svoji knjigi opisal Nejc Zaplotnik. Skoraj vsak zdrav človek pa lahko hodi po poteh, ki so jih s Knafelčevo markacijo označili naši markacisti. Vstanimo tedaj in pojdimo!