Martinovanje 2012

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. november 2012 / 06:00

Ne, ne bom pisal o veselem martinovanju. To je vsako leto. Beseda bo o tistem, kar se nam na Martinovo nedeljo 2012 primeri nadstandardno, le to leto. To so seveda volitve predsednika republike. Še en teden nas bodo snubili vsi trije kandidati, potem bo volilni molk za premislek, v nedeljo pa odločitev na voliščih. V tem zapisu me sploh ne zanima, ali ste se že odločili in kdo bo dejansko izvoljen? Tudi navijati ne mislim za nobenega od treh poklicanih, od kateri bo le eden izvoljen. Še tega vam ne zaupam, koga bom volil jaz, to je povsem nepomembno. Izraziti hočem le nekaj načelnih pomislekov.

Prvi je v vprašanju, ali ne bi kazalo dati predsedniku republike v ustavi več pristojnosti, kot jih ima zdaj, ko jih ima toliko kot angleška kraljica, le po bogastvu se z njo ne more primerjati. Angleška kraljeva družina je zemljiška veleposestnica in prejema iz bruseljske blagajne velikanske subvencije za to, da bi na tej zemlji čim manj proizvajala … Gre pa za to: iz naše zgodovine vemo, da smo Slovenci vse do osamosvojitve živeli v državah, ki so imele močnega vladarja, takega, ki ni dopuščal prav veliko parlamentariziranja; če je do tega kljub vsemu prišlo, pa ga je hitro in odločno ustavil. Cesar Franc Jožef je vladal s trdo, a očetovsko roko vse od utišanja revolucije 1848, po kateri je prišel na prestol. Ko so se mu spuntali Hrvati, je kralj Aleksander 6. januarja 1929 uvedel diktaturo, v konfinacijo v Vrnjačko Banjo in na Hvar je poslal tudi našega dr. Antona Korošca. Kaj bi dal, ko bi mene kdo za kazen poslal v take kraje! Tito je večkrat pometel z znotrajpartijsko opozicijo, pred 40 leti (1972) je moral v izgnanstvo v svoji vili Stane Kavčič, najbolj samostojen slovenski politik komunistične ere … V letih 1990–1991, ko je šlo zares, smo Slovenci zmogli neverjetno enotnost. Od takrat pa se v odsotnosti očetovske figure, ki ne prepričuje le z besedo, ampak zna udariti tudi s trdo roko, kar naprej prepiramo in izigravamo. To, čemur smo priča zdaj, je pa višek, te ljudi bi morali pomesti na smetišče zgodovine, tako vladno kot opozicijsko garnituro.

Dokler politično ne dozorimo, bi Slovenci po mojem potrebovali predsednika, ki bi bil tudi dejanski vladar te dežele. Kar seveda ne bo mogoče, sedanji način večini igralcev v tem »špilu« ustreza. Druga posebnost naših predvolilnih soočanj in odločanj je nepogrešljiva in odločujoča vloga medijev. Pomislite, kaj bi ti kandidati, če ne bi o njihovih nastopih poročali mediji? Bilo bi, kot da jih sploh ni! Kaj bi pomagala Borutu Pahorju vsa udinjanja po raznih deloviščih, če ne bi o njih ažurno poročali elektronski mediji. Nič, še vedeli ne bi zanje. Zadnjič sem dobil e-sporočilo, da bo izbranega dne ordiniral na ginekologiji, z vabilom pacientkam, naj se čim prej prijavijo, ker bo gužva … Kaj bi pomagala Milanu Zveru njegova zborovanja po vsej Sloveniji, na katerih prepričuje prepričane, če ne bi o njih nam vsem poročali mediji in tako prepričali še koga od neodločenih. Celo sedanji predsednik se mora s svojih diplomatskih višav spuščati med ljudi, da bi ga mediji poslikali in posneli …

No, saj vem, pretiravam na vse strani, kot da bi bil že pod vplivom Martinove pijače. Položaj predsednika republike je določen z ustavo. Pravijo, da so mu tisti, ki so jo pisali, dali tako malo pristojnosti zato, ker so vedeli, da bo predsednik Milan Kučan, pa so ga hoteli že vnaprej omejiti. Tako predsedniku ne preostane drugega, kot da vlada s svojim ugledom, z moralno avtoriteto. Naj torej zmaga tisti, ki mu ljudstvo bolj zaupa.