103 leta Tince Ogris

»Celo noč nisem spala, ker nisem vedela, kako bo uspelo. Zdaj sem pa tako zadovoljna, mi je bilo tako všeč, bom pa ja še drugo leto dočakala,« je na slavju dejala Tinca Ogris, najstarejša tržiška občanka.

S »prisrčno in iskreno domače« lahko povzamemo petkovo praznovanje 103. rojstnega dne Tince Ogris. Veselo je bilo kar pred njeno domačo hišo v Podljubelju, slavljenka pa se je zahvalila prav vsem, ki so ji z najlepšimi željami segli do srca. Učenke in učenci iz Podružnične šole Podljubelj so ji prinesli sto tri polena, okrašena z rožicami, ki so jih izdelali v jutranjem varstvu skupaj z gospodinjo Majdo Meglič; polena, ki bodo pozimi prijetno ogrela hiško, sta podarila domačina Domen in Marko Mali. V kraju so povezani, za kar poskrbijo tudi pri Krajevni organizaciji Rdečega križa (KO RK) Podljubelj, katerega članica je Tinca Ogris. KO RK Podljubelj je pravzaprav tista, ki je organizirala petkov obisk pri slavljenki s torto in dišečim šopkom. Po cvetju je prav res zadišalo, šopke so najstarejši občanki podarili tudi župan občine Tržič Borut Sajovic, v imenu Krajevne skupnosti Podljubelj Dragan Njegovan in Fantje s treh bregov, ki so zapeli in zaigrali, pri tem pa so jim pomagali vsi navzoči – od učencev in učiteljic, do sosedov. »Jaz bi tudi malo poskočila,« je bila navdušena Tinca Ogris, Borutu Sajovicu pa je čestitala za nov županski mandat.

Zdaj ji je lepo, v mladih letih pa Tinci Ogris ni bilo postlano z rožicami. Rodila se je v Borovljah. Ob plebiscitu leta 1920 se je družina preselila najprej na Štajersko, kjer so se stiskali v majhni sobi, potem pa v Podljubelj, od koder je bila doma njena mama. Šolala bi se že rada, a v veliki družini ni bilo denarja za hrano, kaj šele za knjige. Kot petnajstletna dekla je opravljala sezonska dela, pri sedemnajstih pa odšla k sestri v Beograd, kjer je gospodinjila in pazila na otroka. Od tam se je leta 1938 preselila v Sarajevo, kjer je gospodinjila in bila varuška pri judovski družini. »V tistih letih mi je bilo najlepše,« se spominja. A prišla je vojna vihra in njene besede »hudo je bilo« so kar premile. Po vojni se je Tinca vrnila domov k bolni materi in ostala v Podljubelju. Petnajst let je v BPT Tržič delala težaška dela. Danes ji pomagata nečaka Oli, ki stanuje njej najbliž­je, in Emil.