Nekropola, roman v stripu

»Devetakov bivši taboriščnik nas zapelje v strip čisto blizu cilja, na cesti proti taborišču, kjer je preživel najhujše mesece svojega življenja. Vozi se, in mi z njim, na prizorišče nekdanjih strahot, ni potrebno veliko, le nekaj kadrov, da pripoved preskoči na neko drugo vožnjo po isti poti v drugem času in v popolnoma drugih razmerah. Zdi se kot običajen pripovedni rez v preteklost, a ni. Čim dlje bomo sledili dolgolasemu starcu s čepico in markantnimi očali, tem bolj nas bo zapletal v poseben čas in posebno stanje, kjer sta sedanjost in preteklost nerazdružno zajedeni druga v drugo in se ne bosta več izpustili. Očala so slep zaslon, onkraj katerega ne vidimo, starčev pogled je zazrt v notranji svet, nam je dostopno samo prizorišče, ostanki nekdanjega taborišča, muzejska/turistična relikvija. A v resnici sem slep jaz, bralec. On, nekdanji taboriščnik, me vodi po prostoru, ki delno še je, in času, ki ga ni več, na način, ki ga zmore le strip. Beseda romana je odprta za poljubno nadgradnjo, filmski medij je zamejen s podajanjem preko vloge lika, v stripu pa so vizualizacija in komentar, dialogi, pripoved zliti. Strip lahko pove zgodbo, kot je slika in beseda vsaka zase ne moreta. Dober strip da besedi konkretnost in podobi abstraktnost. / Boris Pahor je knjigo začel s posvetilom: Manom vseh tistih, ki se niso vrnili. Strip Jurija Devetaka razodeva, kako je živeti z njimi in med njimi. Ne poganja ga pestrost zgodbe, mnogoterost junakov, dinamika dogajanja, kot iz vedno gostejšega dima vznikajo in se vlečejo sence Onih, Ki So Bili. Danes so v svoji oddaljeni nespoznavnosti na meji grozeče karikature, čakajoče, da katerikoli hip zavzamejo mesto živih teles in zabrišejo mejo med tostranstvom in onstranstvom. Skupaj z njimi vznika spraševanje o krivdi, o tem, ali tudi v taboriščnem peklu velja moralni zakon, ali je dovoljeno itak na smrt čakajočemu sotrpinu priželeti konec, da bi si z njegovim koščkom kruha podaljšali obstoj?« (str. 161–162)

Pahorjev osrednji roman, ki smo ga nekoč v tej seriji že predstavili, smo zdaj dobili še v stripu. Gornji odlomek je iz spremne besede Zdravka Duše. V odličnem Devetakovem črno-belem stripu vlada temno vzdušje, to preveva tudi pisatelja. Tudi on se sprašuje o »krivdi«, da je preživel taboriščni pekel, po katerem je okreval v sanatoriju blizu Pariza in doživel ljubezensko razmerje z eno od sester in po letu 1945 živel še 77 let … In postal eden najvidnejših pričevalcev vojnega pekla. Dobite si to knjigo, berite in glejte.