Ljubi, sočustvuj in pomagaj

Slovenci v zamejstvu (149)

Te besede je leta 1938 v celovškem zaporu nekaj tednov pred svojo smrtjo zapisal znani koroški slovenski duhovnik, pridigar, katehet in takoj po plebiscitu leta 1920 tudi poslanec v koroškem deželnem zboru Vinko Poljanec. Med letoma 1932 in 1937 je bil predsednik Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško. Zgodovinarji so izračunali, da je kot duhovnik ali politik sodeloval na okrog sedemsto zborovanjih. Kot pogumen in zaveden koroški Slovenec je bil v napoto nacistom, ki so ga leta 1938 zaradi domnevnega deviznega prekrška v Pliberku aretirali in ga zaprli v celovški zapor, v katerem so ga strahovito mučili in poniževali, tako da je nekaj mesecev po vrnitvi iz zapora umrl. Vinko Poljanec, ki je bil 26. marca 1876 rojen pri Sv. Urbanu oziroma v današnjem Dersteniku v Slovenskih goricah, je bil prva žrtev nacizma na Koroškem. Nad trideset let je bil kaplan in duhovnik v Škocjanu/St. Kanzian ob Klopinjskem jezeru/Klopeiner See. Krščanska kulturna zveza iz Celovca, Slovenski narodopisni institut Urban Jarnik iz Celovca in Mohorjeva družba so Vinko Poljancu v spomin in čast izdali poseben zbornik, ki so ga predstavili v ponedeljek, 29. junija, v Celovcu. »Vinko Poljanec je po geslu Ljubi, sočustvuj in pomagaj tudi živel in tudi v pričakovanju smrti ni tožil in ni obsojal,« je ob izidu zbornika zapisal predsednik Krščanske kulturne zveze Janko Zerzer.

Na Koroškem so slovenski duhovniki že od Matije Majarja Ziljskega naprej vedno na strani naroda, iz katerega so izhajali. Nekateri so morali tako kot Vinko Poljanec zaradi tega trpeti in umreti. Med drugo svetovno vojno je bila velika večina slovenskih duhovnikov na Koroškem na strani partizanskega odpora. Tudi njihovi današnji nasledniki govorijo o odporu Slovencev na Koroškem proti nacizmu kot o častnem in pogumnem dejanju. Spoštovanje mu je na srečanju partizanov in protifašistov preteklo nedeljo pri Peršmanu nad Železno Kaplo izrekel tudi vikar celovške oziroma krške škofije Jože Marketz. Koroški duhovniki, tudi slovenski, ki so bili žrtve nacionalsocializma, imajo spominsko znamenje v celovški stolnici. Od konca maja pa na žrtve ideologij 20. stoletja med duhovniki spominjata spominska plošča in slika slikarja in grafika Bogdana Borčiča, ki je bil zaprt v taborišču Dachau, v Katoliškem domu prosvete Sodalitas v Tinjah/Tainach na Koroškem. Rektor tinjskega doma Jože Kopeinig je ob odkritju plošče zapisal: »Ko so jih mučili, so odpuščali. Ko so jih preklinjali, so molili. Ko so jih sovražili, so ljubili. Ko so jih morili, so zaživeli dokončno in večno življenje pri Bogu!«