Priložnost, da se dokažem

Pianist Jure Rozman, doma iz Brezij pri Tržiču, je letos opravil doktorat iz klavirske igre na Louisiana State University, avgusta pa bo pri enaintridesetih letih kot profesor glasbene teorije in klavirja začel akademsko pot na Broward College v Fort Lauerdalu na Floridi.

Pred leti, ko ste po študiju klavirja na Mozarteumu v Salzburgu odhajali na magistrski študij v ZDA, najbrž niste mislili, da se bo ta razvil v uspešno nadaljevanje, ki traja že polnih sedem let. Iz klavirske igre ste v dveh letih magistrirali na Louisiana State University, leta 2005 vpisali doktorski študij in ga z disertacijo letos tudi uspešno zaključili …

»V ZDA sem res že osmo leto. Tja sem takrat odšel, da bi nadaljeval študij klavirja, hkrati pa sem se v mestu Baton Rouge ustalil tudi z družino, ženo, ki je sicer Američanka, in sinom. Po magisteriju sem se odločil še za doktorat in leta so kar tekla. To seveda še ne pomeni, da se čutim vezanega za Ameriko, saj sem sebi primerno službo iskal tudi v Evropi in Sloveniji, vsaj za zdaj pa lahko rečem, da sem naletel na boljše razmere za delo v ZDA.

Boljše razmere, v kakšnem smislu? Ima pianist v ZDA več možnosti za delo in glasbeno napredovanje?

»Trg je tam precej večji in je tako tudi precej več možnosti poiskati si delo oziroma službo. To še bolj pride do izraza v primerjavi s Slovenijo, kjer je treba počakati, da se »dobra mesta« za pianiste sprostijo, vrsta tistih, ki čakajo, pa je ponavadi kar dolga. Tako mi v Sloveniji še ni uspelo najti službe, ki bi ustrezala mojim željam, izobrazbi in znanju.«

Pa vendar: tam, »v deželi tisočerih priložnosti«, kot še vedno radi rečemo pri nas, je tudi izbira odličnih pianistov večja …

»Vsekakor. Kot pianist si v ZDA tako rekoč vseskozi na trgu. Tudi sicer se pianist ne more preživeti s koncertiranjem, vsaj danes je to nemogoče. To mogoče uspe le petim, šestim pianistom na najvišji ravni, mnogi pa se potem usmerimo tudi v poučevanje in koncertiranje po najboljših možnostih. Tudi sam sem doslej ravnal podobno. Moje delo je tako poučevanje kot igranje. V zadnjih letih se vedno bolj ukvarjam s komorno glasbo. Nekako mi je bolj pri srcu, da se povezujem z ljudmi tudi v glasbenem smislu. To mi je bližje, kot pa biti sam v zaprti sobi in vaditi po šest ur na dan, svoje delo predstaviti na koncertu, in se potem znova vrniti v samoto. Že več let imam stalen trio: klavir, čelo in violina. Veseli me, da je zelo veliko tudi literature za take komorne sestave, nastopov pa nam tudi ne manjka.«

Pa vendar ste se za doktorat bržkone odločili predvsem iz želje po akademski karieri, se kot profesor prebiti na katero od univerz?

»V ZDA je skoraj nemogoče dobiti profesuro na univerzi, če nimaš doktorata. Zanj se nisem odločil iz želje po novih štirih semestrih teorije in pisanja disertacije, ampak predvsem zato, ker se zavedam, da mi bo lahko koristil pri nadaljnji poklicni karieri. Vodila me je zavest, da je za službo, ki si jo v prihodnosti želim, to treba storiti. Lahko pa rečem, da sem v času študija dobil mnogo dobrih izkušenj tudi na področju akademskega dela …«

Kakšna je bila osrednja tema vašega doktorskega študija?

»Pripraviti je treba štiri samostojne recitale po lastni izbiri, vsak kandidat pa si mora izbrati še en, lahko bi rekli, »stranski študij«. Jaz sem se odločil za glasbeno teorijo in pri tem opravil kar precej predavanj iz tega predmeta. Tema moje doktorske disertacije pa je bil skladatelj Hugo Wolf in njegova klavirska dela. Wolf, ker izhaja iz Slovenije, sam pa sem nekako tudi osebno povezan s tem, saj je bil moj stari oče ravnatelj glasbene šole v Slovenj Gradcu, kjer se je Hugo Wolf rodil. Zdelo se mi je zanimivo povezati svoje zasebno življenje z glasbo, hkrati pa sem tudi večkrat že izvajal njegova klavirska dela.«

Kdo in kaj je Hugo Wolf v ZDA?

»Hugo Wolf je v ZDA, predvsem med pevci, zelo cenjen avtor, saj mnogi izvajajo njegove pesmi. Kot avtor klavirskih del, ta so predvsem iz njegovega zgodnjega ustvarjalnega obdobja, je nekoliko manj znan, kljub temu pa dovolj izvajan in primerljiv z drugimi velikimi skladatelji. Predvsem je bilo zanimivo predstaviti njegova manj znana dela, sam pa sem v disertaciji pisal tudi o njegovem zasebnem življenju in prednikih iz Slovenije. Tudi o tem, da so pred leti pri nas odkrili, da je bil njegov oče potomec Slovencev, saj se je Hugov stari oče preimenoval iz Vovka v Wolfa.«

Rekli ste, da ste poleg študija tudi poučevali, koncertirali …

»Kot doktorski kandidat sem na univerzi delal tudi kot asistent, kar mi je zagotavljalo redni dohodek in pokritje šolnine. Deset ur na teden ni tako veliko, da ne bi mogel poleg tega tudi študirati ali pa se pripravljati na koncertne nastope. Moram reči, da je v ZDA na univerzah to zelo dobro urejeno. Učil sem klavir kot stranski predmet, skupinski pouk klavirja, veliko sem korepetiral … Znašel pa sem se tudi sicer. Dobro je, recimo, mogoče zaslužiti kot glasbenik v cerkvi, tako ob vikendih pogosto igram v cerkvah in tako še kaj dodam na naše ognjišče. Vpeljala pa me je žena, ki ima sicer službo organistke v eni od večjih cerkva. Tudi sam sem se naučil nekoliko orglanja. Naj povem, da je tudi žena v tem času na univerzi v Louisiani naredila doktorat.«

Službo pa ste dobili službo v tisoč in več kilometrov oddaljenem Miamiju na Floridi?

»To je za ameriške razmere manjša univerza Broward College v mestu Fort Lauderdale, enem od mest, ki sodijo v okvir sedemmilijonskega Miamija. Ko sem se prijavil na razpis, so me najprej poklicali po telefonu, kasneje pa so me povabili tudi na intervju na šolo. Ponavadi izmed množice kandidatov le tri ali štiri povabijo tudi na šolo. In na pogovoru so v meni očitno videli pravega človeka za profesorsko mesto. Tudi sam sem zelo vesel, da sem dobil tako službo, posebno v današnjih slabih ekonomskih razmerah, ko je ponavadi visoko šolstvo prvo na udaru. Veliko univerz poleg državnih sredstev denar za delovanje pridobiva tudi od zasebnih sponzorjev. V krizi pa je tudi takih darov manj …

Začeli boste jeseni, kaj pričakujejo od vas …

»Začnem konec avgusta. Ne vem še povsem natančno, koliko študentov bom imel, saj morajo ti še pred vpisom na sprejemne izpite. Imel naj bi tako individualni pouk klavirja kot dve sekciji poučevanja glasbene teorije. Dovolj časa naj bi imel tudi za lastno izobraževanje in koncertiranje. Tam se pričakuje, da profesorji še naprej vadijo, koncertirajo in si s tem pridobivajo reference. Zate kot profesorja je pomembno, da ne učiš le tistih, ki pridejo v tvoj razred na univerzi, ampak da si tako dober, da lahko v svoj razred privabiš tudi druge. Konkurenca med univerzami je velika, vsi se bojujejo za najboljše študente in če imaš dober sloves, lažje privabiš najboljše, s tem pa je tudi kvaliteta študentov v tvojem razredu mnogo višja.«

Je od tega odvisen tudi vaš renome kot profesorja?

»Seveda. Običajno je tako, da najprej podpišeš pogodbo za tri leta, ki jo potem obnovijo lahko tudi za nedoločen čas. Seveda na podlagi tvojega dotedanjega dosjeja, kjer ne smejo manjkati odlični koncerti in čim več uspehov z učenci.«

Pravijo, da je Miami mala južna Amerika …

»Že razmišljamo, kako se bomo učili še špansko. No, ne vem še, kako bo. V tej službi mi je predvsem všeč, da so mi naložili kar precejšnjo odgovornost …«

Torej ne po sistemu: tak je program in tako boste delali, ampak nasprotno, tu je učilnica, tu so vaši študenti, zdaj se pa dokažite?

»Tako, bolj gre za to drugo različico. Od mene bo odvisno, koliko jih bom znal motivirati za delo in spoznavanje tistega v glasbi, kar sem se jaz doslej že naučil. To bodo študenti, ki imajo že kar nekaj izkušenj pri igranju klavirja in želijo v tem samo še napredovati.«

Kje ste ta trenutno pri selitvi na Floridi?

»Z ženo sva zdaj nekako na razpotju. Ona še išče službo zase, in če je ne bo našla takoj na začetku, bom mogoče najprej za nekaj mesecev sam odšel na Florido in se mi bosta žena in sin kasneje pridružila. Sva v navezi z agentko za nepremičnine in v teh dneh si bomo ogledali nekaj hiš. Trg nepremičnin je bil posebej na Floridi zelo prizadet, saj so cene padle, ljudje pa ne morejo plačevati kreditov. Zato računava, da bova lahko dobila kaj po zmerni ceni.«

In kje ostaja vaša Slovenija?

»Tam kjer vedno. Vsako leto vsaj enkrat pridem z družino domov v Tržič, včasih na zimo pridem tudi sam, odigram kakšen koncert. Želim tudi, da sin ostane v stiku s slovenskim jezikom in kulturo. Vsako leto poleti, ko se vračamo v Ameriko, se prav pri sinu pozna, da je mnogo bolj zgovoren v slovenščini kot pred prihodom. Tudi sam se v Sloveniji zelo dobro počutim, kulturnega dogajanja posebej v Ljubljani je res veliko. Res pa je, da je kot pianist težko priti do koncertnih nastopov, saj so abonmaji klasične glasbe pri nas bolj orientirani k tujcem. Sicer pa v ZDA ni dosti drugače, sicer nobeden ni nikoli dejal, da smo tujci bolj nadarjeni kot pa domači pianisti, ampak saj veste, v svetu je že tako, da je sosedova trava vedno bolj zelena kot vaša doma.«