Zbrušeni diamant

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 15. avgust 2011 / 06:00

Jalovec (2645 m) - Pogled na goro iz doline Tamar je res čudovit. Mogočnež popolnih oblik je danes povsem zasluženo tudi v logotipu Planinske zveze Slovenije. Ena najlepših gora pri nas.

Če bi morala izmed slovenskih gora izbrati najlepšo po obliki, bi bil to vsekakor Jalovec. Ne vprašajte me, zakaj. Preprosto se mi zdi gora popolnih oblik, videti je kot obrušen diamant, ki mogočno dominira na koncu doline. Nobeden od pristopov na njegovo teme ni lahek. Vsi so tehnično precej zahtevni in terjajo fizično dobro pripravljenega gornika. Danes se bomo na njegov vrh povzpeli iz Tamarja prek Kotovega sedla in sestopili čez Jalovško škrbino.

Izhodišče je dolina Tamar oz. Dom v Tamarju, 1108 m. Avtomobil pustimo pri planiških skakalnicah in se sprehodimo oz. ogrejemo do Doma v Tamarju. Pri Domu v Tamarju začnemo slediti markacijam proti Jalovcu. Najprej pot poteka skozi gozd, na razpotju - desno gre pot proti Poncam - krenemo levo proti Jalovcu. Pasu gozda sledi ruševje in že smo v Malem kotu. Pred nami je ogromno melišče, ki pa se ga bomo izognili. Pri ogromnem balvanu se desno odcepi naša pot. Vzpenjamo se po sončni poti, ki nas bo po gredinah pripeljala v kamnito in skalnato prostranstvo Velikega kota. Omenjeno pot so že nekdaj poznali lovci in pastirji. Pot je strma, naporna, potreben je previden korak, saj je mestoma grušč, kjer človek lahko hitro zdrsne. Na nekaj izpostavljenih mestih je tudi dobra jeklenica. Z Velikega kota je do vrha Kotovega sedla še nekaj minut hoje. Na višini 1950 metrov je na desni strani v varnem zavetju ogromnega balvana skrit bivak pod Kotovim sedlom. Markirana pot proti Kotovemu sedlu gre precej v desno, kjer se na vrhu združi s potjo iz Loške Koritnice. Do sedla smo od Doma v Tamarju potrebovali približno tri ure. Na sedlu se usmerimo levo proti Jalovcu. Pot na začetku teče po grebenu, nato pa se po zagruščenem žlebu povzpnemo na izrazit pomol. Na tem delu si le dajmo na glavo čelado, kajti Jalovčev svet, čeprav je gora videti še in še mogočna, je krušljiv in celotna pot posuta z nevarnim drobirjem, ki terja trden korak. Pot se vzpne čez skalne pragove Malega Jalovca, preči grapo in se ob jeklenici povzpne navzgor. Naj omenim, da so varovala le tam, kjer je nujno. Jeklenic niti ni pretirano veliko, več je klinov, nekaj je pa tudi prostega poplezavanja oz. obvezne uporabe rok zaradi ravnotežja. Sledi izpostavljeni del, kjer se spustimo v grapo. Pred nami je vršna stena, čez katero je vzpon speljan po naravnih prehodih. Hodimo po izpostavljenih policah, ki so posute z drobirjem. Ja, Jalovec je krušljiv. Po razčlenjeni steni stopimo na jugozahodni greben in v nekaj korakih smo na vrhu. S sedla smo potrebovali dve uri. Razgled z Jalovca je veličasten: na zahodu so Mangart pa Viš, Montaž, severno je greben Kotove špice, v koncu Špice, Vevnice, Struga in Ponce, na vzhodu pa greben Šit, Travnika, Mojstrovk, za njimi pa mogočni Prisojnik, še dlje na vzhodu pa Triglav. Globoko pod nami je dolina Loške Koritnice. V res lepi deželi živimo!

Sestop bi bil najlažji po poti vzpona, a mi bomo zašpilili klobaso in sestopili čez Jalovške škrbine. Sestopamo po jugozahodnem grebenu. Skala je dobro razčlenjena, a zaradi še vedno prisotnega drobirja pazimo na vsakem koraku. Pot preči v levo in se preko skalovja spusti do vrha Loškega žleba. V smeri markacij nadaljujemo desno, ko na balvanu opazimo smerokaz. Desno oz. naravnost gre pot proti Zavetišču pod Špičko, mi pa krenemo levo – nič ni napisano, le puščica je - po dobro shojeni potki čez melišče Velikega ozebnika na sedlo, kjer se po melišču oz. snežišču spustimo proti Jalovčevemu ozebniku. Mimo temačnega ozebnika je speljana markirana pot okoli Goličice (2394 m) do Jalovške škrbine. Plezamo skoraj navpično navzdol. V pomoč so nam le klini, saj jeklenice, ki omogoča samovarovanje, ni. Sestopamo strmo navzdol, nato pa pot zavije levo in poševno preči steno Goličice. Tudi tukaj ni jeklenice, temveč so le klini. Ko stopimo na melišče, nas čaka vzpon do Jalovške škrbine. Vzpenjamo se med ogromnimi skalami in se držimo bolj leve smeri. Markacije so precej obledele in lahko hitro zgrešimo. Sestopamo po izrazitem razu, plezamo v levo. Je dobro zavarovano, precej izpostavljeno in zračeno, sploh v spodnjem delu, ko dosežemo ozebnik. Čaka nas sestop po melišču. Zdaj je ta del še snežen, zato previdno. Ko se melišče konča, je pred nami še sestop po poti pristopa: skozi ruševje in gozd do Doma v Tamarju. Za nami je še ena čudovita tura!

Nadmorska višina: 2645 m

Višinska razlika: 1537 m

Trajanje: 8–9 ur

Zahtevnost: 5 zvezdic