Svoboda

Ob dnevu državnosti se najprej spomnim na svobodo.

Pri prazniku me navdaja občutek svobodne državljanke naše deželice in navkljub vsem zdraham in nikoli končanim zgodbam mi je lepo živeti na tej strani Alp. To me veseli še toliko bolj, kadar poslušam zgodbe, ki so povsem drugačne od naših: ko ljudje nimajo pravice do svobodnega izražanja, gibanja, delovanja. Primerjave z drugimi so lahko balzam ali prekletstvo za naše dojemanje sveta. Hkrati vseeno pomislim tudi na naše »drugačne«, ki se ne smejo izpostavljati v javnosti: zato, ker ljubijo osebe istega spola, ker so okuženi z virusom HIV ali bivajo v azilnem domu, ker so begunci in se prav ta hip prevažajo nekje v kombijih, da bi prišli do svobode. Svoboda je lahko prav hitro omejena za vse, ki so drugačni od črede. Pogosto pa si svobodo omejimo tudi sami s predsodki, kaj zmoremo in česa ne, ter z iskanjem grešnih kozlov, ki so krivi za našo nesrečo. Zato ne pozabimo na pomembno stvar, ki je v paketu skupaj s svobodo – to je odgovornost. Nekako smo prav vsi odgovorni, da delamo svet boljši, pa naj bo to v naši vasi ali nekje med revnim ljudstvom. Moja svoboda je tvoja svoboda in prav nič samovšečno se ne smemo postavljati z njo, kajti zajema toliko področij človekovega življenja, da je lahko že jutri povsem drugače. Svobode se zelo zavedajo pubertetniki. Ko se izvijejo iz čvrstega primeža svojih staršev, ko začutijo utrip vrstnikov, ko iščejo in vstopajo v nove svetove – se jim zdi, kot da so zares zadihali. Pri tem so lahko brezglavo zaletavi ali pa jih spremlja občutek odgovornosti za svoja dejanja, za svoje življenje, za svet, ki ga ustvarjajo. Tako se zdi, da smo v naši deželici še vedno v obdobju pubertete – svojeglavi, uporniški, muhasti od hormonov, skregani z vsemi in v večnem iskanju svojega »prav«. Ko bomo k temu dodali veliko mero osebne odgovornosti, bomo postali zrelejši in zares samostojni.