Prvoborci

Včeraj je imela naša država 18. rojstni dan. Nič posebnega. Če bi stanje v njej ocenjeval Shakespeare, bi verjetno ponovil tisto znamenito diagnozo, ki jo izreče v Hamletu: »Nekaj je gnilega v deželi danski.« To je normalno stanje vsake znosne države; kadar ni takšno, je bistveno slabše, priča smo vojni, revoluciji ali vsaj diktaturi. »Gnilo« pomeni še znosno mero korupcije, tajkunstva in drugih oblik napajanja tistih, ki se jim je uspelo pririniti h koritu. Za te krize itak ni, drugi se počasi privajamo na preživetje tudi v slabših časih.

Tisti, ki smo odraščali pod Titom, se spominjamo, kako pomembni so bili v onih časih »prvoborci«, imenovani tudi »spomeničarji«; se pravi tisti, ki so v ljudski revoluciji sodelovali od samega začetka v letu 1941 in so preživeli vse do maja 1945. A tudi ti je niso vsi enako dobro odnesli. Na oblasti so ostali le najbolj prilagodljivi, drugi so z njenih višin strmoglavili, tretji se sploh niso povzpeli in so njim neljube spremembe v ljudski demokraciji komentirali z jezno razočaranimi besedami: »A smo se za to borili!?«

Bog ve, kako razvoj in stanje v naši državi doživljajo njeni prvoborci, tisti, ki so se za demokracijo in osamosvojitev Slovenije izpostavljali v prelomnih letih pred 1991. Poglejmo znamenito fotografijo, na kateri so predstavniki ustanovnih strank Demokratične opozicije Slovenije (Demos) in je (če prav vem) nastala pozno jeseni 1989 pri Omanovih v Zmincu. Za hišno mizo v kotu sedijo (z leve) Andrej Magajna, Jože Pučnik, Katja Boh in Ivan Oman; za njimi stojijo Dušan Plut, Rajko Pirnat, Marjan Podobnik, Dimitrij Rupel, Leo Šešerko in Hubert Požarnik. No, ali vidite: nobeden od njih ni več na politični sceni, vsaj pri vrhu ne! Jože Pučnik, nesojeni predsednik države, je umrl, drugi so v pokoju ali delajo v svojih strokah, Dimitrij Rupel najbrž čaka na naslednjo priložnost za svojo vrnitev na oblast … Država, ki je ravno prav »gnila«, očitno shaja tudi brez prvoborcev.

Sicer pa na gornji sliki niso vsi akterji osamosvojitve. Nekoč sem na straneh tega časopisa ugotavljal, da smo imeli Slovenci od osamosvojitve sem le tri politike s karizmo, s posebnim političnim darom, s katerim očarajo tiste, ki jim sledijo: Milana Kučana, Janeza Drnovška in Janeza Janšo. Prvi je nekdanji, a še vedno vplivni predsednik republike, drugega ni več, tretji je še, a v opoziciji, njen prvi mož. Na vso stvar lahko pogledamo tudi drugače: vidimo, kdo je na oblasti zdaj, in nato »po logiki prvoborcev« ugotovimo še, kje je bil v času, ko se je država spočenjala in rojevala? Kolikor vem, je bil predsednik republike Danilo Türk na diplomatski misiji v Ženevi, predsednik državnega zbora Pavel Gantar je bil profesor na fakulteti in izpostavljen publicist, predsednik vlade Borut Pahor pa poslanec v tedanji skupščini … Bili so torej na sceni, a težko bi rekli, da v prvih vrstah osamosvajanja. Tudi to dejstvo potrjuje, da je stanje v državi normalno, da jo lahko kompetentno vodijo ljudje, ki so bili demokratično izvoljeni, četudi nimajo statusa prvoborca.

Zadnjič sem bil kar žalosten, ko sem bral, kako se obtožujeta Spomenka Hribar in Janez Janša. Če kdo, potem sta se ta dva izpostavljala za našo stvar, onadva sta res prava prvoborca; Spomenka v prizadevanjih za narodno spravo, Janša v osamosvojitveni vojni in pozneje žal tudi kot prvak novih delitev. Ona od njega zahteva, naj že enkrat pove, kam je šel denar od prodanega orožja, on njej očita veleizdajo (sodelovanje s tistimi, ki so leta 1990 dopustili razorožitev teritorialne obrambe) in pokojnino za zaslužne. Žalostno. A tako pač je, čas prvoborcev je minil, zdaj smo vsi mi in naša država pred novimi izzivi.