Lastna občutja, ne moda

Skladatelj Alojz Ajdič, ki bo letos praznoval svojo 70-letnico, je pred kratkim za zaokrožen simfonični opus prejel Kozinovo nagrado, ki jo vsako leto podeljujejo v Društvu slovenskih skladateljev.

Nagrado ste prejeli za zaokrožen simfonični opus. Ta nedvomno sodi v vrh vaše ustvarjalnosti, kam vi uvrščate dela, za katera ste prejeli letošnjo Kozinovo nagrado?

»Lahko bi rekel, da simfonični opus v moji skladateljski karieri sodi med najpomembnejša dela. Že od mladih let, ko sem napisal prve skladbe, sem vedno stremel za tem, da bi napisal kakšen cikel za orkester. Pisanje skladb za solistične točke, duete mi niso bile dovolj, klavirju in violini, klavirju in klarinetu sem želel dodati še druge inštrumente … Tako sem že kmalu napisal več skladb za orkester. Prva pomembnejša je bila zagotovo Fantazija za orkester, ki je že kazala podobo mojega ustvarjalnega kreda, ki me spremlja že celo to obdobje. Zvok orkestra, pihal, trobil, tolkal, godal, ki barvitost barve še dodatno plemenitijo, me je izjemno privlačil, pa sem enostavno rekel, to je moj stil, moj način, moja pot.

Pa vendar, na podlagi raznih festivalov, ki sem jih spremljal tudi od blizu, od Varšavske jeseni, Opatije, Belih noči v takratnem Leningradu …, sem začel pisati tudi drugačno glasbo. Eno od takih kompozicij, zasnovanih na moderni ustvarjalnosti, sem nekoč z navdušenjem prinesel do svojega profesorja Uroša Kreka. Ta je nekaj časa gledal skladbo in nato mene, na koncu pa dejal: »Poslušaj Ajdič, skladba je zanimiva, domiselno napisana, ampak v njej ni tebe, to ni tvoja glasba. Nikar ne hodi po poteh, ki niso tvoje, predvsem pa ne bodi na silo moden.« Te misli so mi bile potem vsa leta življenjsko napotilo, Krekove besede, naj se najprej ozrem vase in v sebi poiščem, kar čutim, da bi na tej podlagi lahko pisal glasbo. Zato so moje tri simfonije, prva, druga, še najbolj pa tretja Simfonija za tolkala in simfonični orkester, tudi neki glas moje notranje ustvarjalnosti.

Res je, kritiki, ki poslušajo moje koncerte, pravijo, da sem preveč klasičen, preveč subtilen in premalo moderen, ampak konec koncev, naj pišem za kritiko, za publiko ali to, kar čutim? Slednje je načelo, po katerem se ravnam in v prvi vrsti ne pišem, da bo všeč publiki in kritikom. Pri ustvarjanju je pomembno imeti svojo idejo, biti moraš prepričan vase, zvest svojemu slogu, ne biti na silo moden, ampak tak, kakršen si. To te dela tudi za prepoznavnega.

Si kot rastlina, kot korenina, iz katere nekaj raste in se razvija, steblo, veje, listi, cvetovi, plodovi. V moji glasbi je spoznati tako romantiko kot modernost in zanimive ritme. Tak je moj osebni izraz.«

Kako gledate različne nagrade, ki ste jih doslej prejeli za svoje umetniško delovanje, naj med njimi izpostavim nagrado Prešernovega sklada leta 1997 in seveda zadnjo, Kozinovo nagrado, ki ste jo prejeli prejšnji teden?

»Nagrado Prešernovega sklada sem prejel za konkretno delo, za mojo tretjo Simfonijo za tolkala in simfonični orkester, Kozinovo nagrado, ki jo vsako leto enemu skladatelju podelimo v Društvu slovenskih skladateljev, pa od kolegov skladateljev za celoten simfonični opus. Zato sem še toliko bolj počaščen, saj so tako na neki način tudi stanovski kolegi v društvu prepoznali to mojo ustvarjalno moč.«

Primerjati nagrade …

»Je seveda zelo težko. Vsaka ima svoj namen in na vsako imam drugačen pogled. Počaščen in vesel sem tudi, če pride do izvedbe dela in tega potem spremljata veliko navdušenje in aplavz publike.«

Kako zdaj, v zrelih skladateljskih letih, ko imate za seboj spoštovanja vreden in razpoznaven avtorski opus, gledate na pisanje glasbe, kje iščete nove izzive?

»Trenutno se precej ukvarjam z mojimi starimi, iz takih ali drugačnih razlogov še nedokončanimi ali opuščenimi deli. V preteklosti sem zelo veliko ustvarjal in zdaj iz predalov izbezam veliko zanimivih stvari … Seveda se je težko s sedanjim razmišljanjem in izkušnjami vračati k tem delom, včasih porabim veliko časa, da se lahko poglobim v osnovno misel skladbe, ki sem jo nekoč napisal, hkrati pa pri tem dobivam nove ideje, da lahko skladbo razvijem naprej. Pridem do dilem, ali skladbo nadgrajevati na prvotno zastavljenem zapisu ali jo povsem prenoviti, pa vendarle vedno znova najdem rešitev za take skladbe. Rad pa bi po operi Brata, ki je premiero doživela pred nekaj leti, naredil še kaj večjega, kakšno simfonijo. Je pa res, da nič ne pomaga narediti novo simfonijo, ko pa potem čakaš deset let, da prideš na vrsto, da ti jo izvedejo. Zato skladatelji pogosteje posegamo tudi po manjših komornih skladbah.«

V letih 1973-1983 ste vodili tudi Glasbeno šolo Kranj. Kot ravnatelj ste imeli veliko zaslug za to, da se je na šoli razširil repertoar inštrumentov, ki so jih profesorji poučevali …

»Vodenje šole sem prevzel po dolgoletnem ravnatelju Petru Liparju, ker je bila kar zahtevna naloga. Takrat je bila izbira inštrumentov, ki smo jih poučevali, zelo majhna. Ob glasbeni vzgoji so bili tu še klavir, violina, klarinet, flavta … Zato sem se odločil, da listo inštrumentov in število učiteljev razširim, želel sem vzbuditi zanimanje za pihala, kitaro, dobili smo odlično harmonikarko … Dotlej je bila praksa, da je en učitelj poučeval več inštrumentov od harmonike, flavte, pa še kakšen klarinet zraven …, sam pa sem bil že takrat mnenja, da moramo pouk in učiteljski kader še bolj profesionalizirati. To mi je kar dobro uspelo in na tem so gradili tudi prihodnji ravnatelji. Lahko rečem, da ima danes Glasbena šola Kranj zelo kvaliteten učiteljski kader. Hkrati sem vztrajal tudi, da se k delu pristopa zelo resno in zavzeto, učence smo začeli pošiljati na tekmovanja, številni izmed njih so se kasneje šolali tudi na akademiji in so danes jedro učiteljskega kadra v šoli.

Sicer spremljam dogodke ob 100-letnici Glasbene šole in opažam, da je v šoli veliko zagnanosti, dovolj zdrave ambicioznosti in želje po uveljavitvi. Zadnjič sem spremljal koncert Mladinskega pihalnega orkestra na Brdu in ob tem sem lahko samo vesel, da se v glasbeni šoli tako dobro dela. Tudi s sedanjim vršilcem dolžnosti ravnatelja Tomažem Kukovičem že sodelujeva, saj se dogovarjava, da bi jeseni pripravili avtorski večer moje glasbe, v katerem bi sodelovali tako učenci kot učitelji. Sam bi si želel, da bi ta program, ki sem ga že pripravil, igrali v kranjski župnijski cerkvi.«

Avtorski večer, posvečen vam, v decembru pripravljajo tudi v Slovenski filharmoniji?

»Orkester slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Uroša Lajovica bo 3. decembra izvajal dve moji deli in sicer Koncert za klavir in orkester ter Simfonijo številka 2. V prvem delu bo igrala priznana pianistka Rita Kinka iz Novega Sada, ki je študirala v Moskvi in je veliko koncertirala po Evropi. Njen subtilen pristop k skladbi v popolnosti sovpada z mojim občutenjem glasbe. Drugi del programa bo Simfonija št. 2, ki bo prvič izvedena v celoti v vseh štirih in petem dodatnem stavku. Skladbo sem posvetil moji materi, enkratni ženski, za vso njeno ljubezen in spodbudo pri ustvarjanju. Čeprav simfonija ni nastala v enem zamahu, so vsi stavki povezani z njeno osebnostjo.«