To je moja igrača (2)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 8. junij 2009 / 06:00

Odrasli pogosto pozabljamo, da so spori med sorojenci nekaj normalnega in da bi bilo bolj prav, da jih učimo reševanja sporov, kot pa da jih rešujemo namesto njih. Kadar so otroci sami, se znajo hitreje dogovoriti kot takrat, kadar se v »igralne« spore vmešavamo odrasli. Premislimo - ali se preveč, ravno prav ali premalo vmešavamo v odnose, ki jih imajo otroci. Kadar zaslišimo krik, »to je moja igrača«, ne tecimo takoj, ampak počakajmo, kaj bo sledilo temu kriku. Mlajši kot so otroci, bolj nas potrebujejo pri učenju reševanja sporov. Predvsem zato, ker nimajo še zadosti izkušenj, in zato, ker moramo vedno poskrbeti za njihovo varnost. V primerih, ko je potrebno deliti igrače, poskusimo z različnimi predlogi in se čim bolj izogibajmo pridiganju, primerjanju ali moraliziranju. Kadar gre za delitev igrač med starejšimi otroki ali za pogoste prepire, kdo bo igral računalniško igrico, se nikar ne postavljajmo na stran enega (pogosto mlajšega) otroka, ampak povejmo, da bomo igračo vzeli mi, če se ne bosta v doglednem času dogovorila, kako si bosta delila. Sicer pa je koristno otroke navajati na igre, kjer se igrače, žoge ali druge stvari delijo zaradi igre same. Žoge si že ne moreš podajati sam (razen, če jo brcaš v steno) in nogomet je bolj zanimiv, če žogo brca več otrok. Otroke včasih skrbi, da jim bodo drugi otroci igrače uničili, kar se resnično tudi kdaj zgodi. Da to preprečimo, se z otroki pogovorimo o tem, kako delamo s stvarmi in zakaj smo pazljivi. Podobno velja tudi za igrače, ki ostanejo razmetane, ko odidejo gostje domov. Vsako igranje naj vključuje tudi pospravljanje igrač. Tako se bodo otroci naučili zaupanja in bodo naslednjič rajši delili svoje igrače. Poleg tega ni odveč, če so previdni tudi pri ravnanju s stvarmi, ki niso njihove. To se vidi na igriščih, ko nekateri starši brezskrbno gledajo, kako njihov otrok uničuje igrala. Ko nekdo drug pohodi otrokovo lopatko, pa nastane prava vojna.