Rojak France Bučar se je večkrat izkazal tudi kot govornik.

"Druže Slobodane ..."

Pri Mladinski knjigi je pred kratkim izšla nadvse zanimiva knjiga: Znameniti govori. V njej je Igor Antič zbral 139 govorov iz vseh časov, od Mojzesa do Baracka Obame. V tem svetovnem izboru je tudi devet govornikov gorenjskega rodu ali pripadnosti.

»Teh točk ne priznavam. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in v imenu vlade prevzemam vojaško poveljstvo nad mestom in nad vso južno Štajersko. Kdor se bo na območju mojega poveljstva upiral mojim ukazom, mu bo sodilo moje vojaško sodišče!«

Med znamenite govore je selektor Igor Antič uvrstil tudi govornike, ki so se na Gorenjskem rodili ali živeli in delovali. Ti so (navedeni po časovnem zaporedju): Peter Pavel Glavar, Janez Bleiweis, Ivan Tavčar, Janez Ev. Krek, Anton Bonaventura Jeglič, Ivan Hribar, Rudolf Maister, Vinko Hafner in France Bučar.

Prvi od »naših« je duhovnik Peter Pavel Glavar, gospodarstvenik in mecen, ki je bil od leta 1744 najemnik posestva malteških vitezov v Komendi. V tem kraju je bil tudi župnik in priljubljen pridigar. Leta 1745 je svojim faranom govoril o nevarnosti pijančevanja. Začel je s primerom svatbe v Kani Galilejski, na kateri je Jezus iz vode čudežno naredil vino. Potem pa je prišel čas, ko je začel človek vse svoje bogastvo prevračati v pogubno vino in trpeti temu primerne posledice. Čas, ko bi moral »Buh« iz vina delati vodo. »Katier mirakul /čudež/ u tem našem času ni potrebnu, kir ta človek iz sojo hudobijo taku daleč je prišal, da ne le vodo temuč zlatu inu srebru, hiša inu svisle, snožeta inu pole, derva inu bošte /gozdove/ u vinu preverne, kir s časam more po gerlu stečt. Temuč potrebnu inu vošit bi bilu, de Buh s sojo usemogočnostjo večkrat to vino u vodo bi spremenil, kir taistega taku se nažre ta človik de to besedo zgubi, farbo spremini, z gorečimi očmi gleda, z ustem germi, iz želodca strela, z nosam smerči, z nogam se spotekuje inu uso naturo ferderba /pokvari/: zavol katierga bo vino na sodni dan velike tožbe naprej perneslo.«

Janez Bleiweis, Kranjčan, ki je postal prvi oče naroda, je velikokrat nastopil kot govornik. V govoru na prvem družabnem srečanju v ljubljanski čitalnici, 24. novembra 1861, je zamejil tudi ozemlje, na katerem se govori »jezik slovenski«, ki ga je razločil od različnih »kranjskih šprah«. Zanimivo je, da je bila že po njegovem meja med slovenskim in hrvaškim jezikom prav tam, kjer je danes. »Podajmo se v mislih najprej gori k našemu očaku Triglavu, tam se bomo v eterični voz vsi skupaj vsedli in potovanje začeli … Kot mejni steber stoji veličanski Triglav ne daleč od tistih gor, poleg katerih se deželne meje Primorja, Koroškega in Beneškega združujejo …« V nadaljevanju se pelje s svojim »eteričnim vozom« po meji navzdol proti morju. »Zdaj je kraj morja naravna meja do Perana, izvzemši samo mesta Trst, Mile (Muggia), Kopar, Izla (otok) in Peran … Pri Peranu se začne meja slovenskega in hrvaškega narečja in se vleče skozi dolino Dragonje ali Rukava proti gričem in selom Topalovca in Sočerg …«

 

Javne nastope Poljanca Ivana Tavčarja in selškega rojaka Janeza Ev. Kreka sem v svojem pisanju v tem časopisu že večkrat omenjal in navajal. Neznan pa mi je bil govor vojakom pred odhodom na fronto, avgusta 1914. Nagovoril jih je Anton Bonaventura Jeglič, takratni ljubljanski »knezoškof«, po rodu iz Begunj na Gorenjskem. »Možje, kliče Vas cesar, da z orožjem v roki branite katoliško Avstrijo, katoliško našo cesarsko rodovino zoper zaklete sovražnike samega Jezusa, pričujočega v zakramentu ljubezni … Možje, kako vzvišen, kako svet, kako Bogu dopadljiv je boj, v katerega ste vpoklicani! Z vami je pravica, z vami je Bog, gospodar vojskinih trum!« Neverjetno, blagopokojni in nadvse zaslužni škof kot vojni hujskač! Ali niso srbski in ruski vojaki, proti katerem so bili slovenski takrat poslani, molili istega Boga?

Ko je bilo vojne konec, so na Kongresnem trgu v Ljubljani razglasili Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, 29. oktobra 1918. Govoril je politik Ivan Hribar, v letih 1896-1910 ljubljanski župan, po rodu Trzinec in po svoji poletni rezidenci Cerkljan. Zahvalil se je vsem zaslužnim za naše osvobojenje, največjo zaslugo za novo državo pa pripisal – ameriškemu predsedniku Woodrowu Wilsonu. »Vsa moč je iz narodov, njim samim gre torej odločati o njej, glasil se je njegov klic, klic pravega demokratizma, ki gre zmagoslavno svojo pot po vsem svetu. Od klica pa je Wilson prestopil tudi k dejanju. On za nas Jugoslovane od onih, ki so nam še pred nedavnim grozili, da nas v tla pomendrajo, naravnost zahteva svobodo, neodvisnost in samoodločbo. Vem, da možu, kateremu se bodo dvigali spomeniki po vsem svetu, tudi Jugoslavija postavi dostojen spomenik. A najlepši spomenik, spomenik hvaležnosti, postavimo mu v svojih in v svojih potomcev srcih.« Spomenika mu spričo dogajanj, ki so sledila, ni bilo treba postavljati, ne v kamnu ne v srcih.

Nadvse odločno je v svojem govoru na sestanku poveljnikov mariborskih vojaških enot nastopil v Kamniku rojeni častnik in pesnik Rudolf Maister, poznejši general. Govoril je nemško, saj je bil v zboru mariborskih častnikov poleg njega samo še eden slovenskega rodu. Pred njim je mestni poveljnik razložil točke svojega načrta, po katerem bi Marburg an der Drau pripadel Avstriji. Tedaj je Maister vstal in dejal: »Teh točk ne priznavam. Maribor razglašam za jugoslovansko posest in v imenu vlade prevzemam vojaško poveljstvo nad mestom in nad vso južno Štajersko. Kdor se bo na območju mojega poveljstva upiral mojim ukazom, mu bo sodilo moje vojaško sodišče!« Tako se govori!

Med znamenite govornike se je uvrstil tudi v Stražišču pri Kranju rojeni politik Vinko Hafner, ko se je na 17. seji CK ZKJ v Beogradu, 19. oktobra 1988, z govornice obrnil proti Slobodanu Miloševiću, dvignil svoj kazalec in ga posvaril: »Druže Slobodane …« V prevodu: »Tovariš Slobodan, to kar si predlagal, razmislite dobro, razmislite dobro, po kateri poti boste šli …« Svarilo ni zaleglo, Slobo in njegovi so šli v smer, ki se je za njih slabo končala. Hafnerjevo svarilo ni zaleglo, priznati pa mu je treba pogum, ki ga je takrat pokazal.

Zadnji od izbranih gorenjskih govornikov je pravnik in politik France Bučar, rojen v Bohinjski Bistrici. Ko je bil v letih 1990-92 predsednik prvega parlamenta samostojne Slovenije, je govoril tudi na spominski prireditvi v Dražgošah, 12. januarja 1992. Povzdignil je dražgoške borce in njihovo bitko in hkrati kritično zavrnil tako komuniste kot antikomuniste; oboje je poslal na »narodno obrobje«. »Kaj so imeli borci Dražgoš drugega pred očmi, kot da branijo svoje življenje in življenje nas vseh! Tu ne gre za nobene ideologije! In če je nosilcem enega ekstremizma uspelo, da so zaradi svojega, lahko tudi zelo pomembnega deleža v vodenju NOB, izkoristili uspeh NOB kot legitimacijo za svojo vlado nad osvobojeno domovino in ji vsilili režim upravljanja, ki se je pozneje izkazal najprej kot utopija in zatem kot katastrofa, to še ne daje njihovim nasprotnikom, nosilcem drugega ekstremizma, ki so morali pretrpeti tudi veliko hudih krivic in ponižanj ter bili izločeni iz upravljanja družbe, pravice, da bi sedaj obnavljali prav tisti položaj, iz katerega so ti ekstremizmi zrasli: razklanost družbe, ne samo na revne in bogate, pač pa tudi na tiste, ki imajo vedno in dokončno prav, ki so v posesti absolutne resnice in zato smatrajo, da imajo pravico drugim ne samo vsiljevati svojo voljo in poglede, ampak jim tudi vladati in si jih podrejati. Prav iz teh narodnih obrobij je zraslo zlo, ki je sveto borbo za narodno osvoboditev omadeževalo tudi z bratsko krvjo.«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

GG Plus / sobota, 30. junij 2018 / 14:00

Otroke pridobiš z iskrenostjo

Prejemnik letošnje nagrade sončnica na rami je »superknjižničar« Andrej Jalen, ki veselje do branja med mladimi širi v Knjižnici Blaža Kumerdeja na Bledu, enoti Knjižnice Antona Tomaža Linharta Radovl...

Objavljeno na isti dan


Nasveti / četrtek, 28. maj 2009 / 07:00

Solate - paša za usta in oči

Solate lahko zaužijemo kot glavne jedi ali pa kot prilogo drugim jedem. Pravzaprav imamo pri pripravi solat nešteto možnosti.

Nasveti / četrtek, 28. maj 2009 / 07:00

E-zdravje

Relativno visoka neformalna uporaba interneta, povezana z dobro infrastrukturo računalniške opremljenosti, z nadpovprečnim zanimanjem za uporabo storitve, je tipično značilna za Slovenijo na večini po...

Gospodarstvo / četrtek, 28. maj 2009 / 07:00

Dan lipicanca na Brdu

Združenje rejcev lipicanca Slovenije je v sodelovanju z javnim gospodarskim zavodom Brdo v nedeljo na hipodromu Brdo pripravilo tradicionalni Dan lipicanca.

Zanimivosti / četrtek, 28. maj 2009 / 07:00

Državno srečanje Orffovih skupin

Visoko – V Domu krajanov Visoko je v petek v organizaciji kulturno-umetniškega društva Valentina Kokalja Visoko in Slovenskega društva Carla Orffa potekalo 14. državno srečanje O...

Zanimivosti / četrtek, 28. maj 2009 / 07:00

Višvaguru pri kranjskem županu

Kranj – Kranj je bil minuli konec tedna označen za prestolnico miru in joge. Naše mesto je namreč obiskal sam Višvaguru Mahamandalešvar Paramhans Svami Mahenšvaranando oz. Njegov...