Taka odkritja so življenjska

Umetnostna zgodovinarka in konservatorska svetnica mag. Nika Leben, ena najbolj izkušenih sodelavk in strokovnjakinj kranjske območne izpostave Zavoda za varovanje kulturne dediščine, je pred nedavnim prejela Steletovo priznanje za odkritje in prenovo baročne dvorane v Radovljiški graščini.

Steletovo priznanje, ki ga podeljuje Slovensko konservatorsko društvo, ste letos prejeli za odkritje in prenovo baročne dvorane v Radovljiški graščini. Trenutno je v obnovi njena zunanjost skupaj s fasado, medtem ko baročna dvorana že drugo leto kot reprezentančna dvorana občine Radovljica živi v vsem svojem sijaju. Kako ste pristopili k tej precej zahtevni in obsežni prenovi, menda ste v osrčju graščine pričakovali srednjeveški stolp in ne baročne dvorane?

»Pristop k posameznemu projektu je vedno in vselej podoben. Prvi koraki v vsaki raziskavi so preverjanje pisnih virov, natančen ogled stavbe ter v nadaljevanju sondiranje. Na podlagi osnovnih raziskav potem lahko postaviš konservatorske pogoje, ki jih je projektant pri izvedbi projekta seveda dolžan upoštevati. Kako natančne so raziskave, je marsikdaj odvisno tudi od časa in denarja, ki ga imaš na voljo v danih okoliščinah. Če gre na primer samo za zamenjavo strehe in manjše vzdrževalne posege, so ti pogoji lahko izdani zelo hitro, če pa je prenova celovita, so potrebne temeljite raziskave.

V Radovljici smo imeli to srečo, da so prav v zadnjih letih na Inštitutu za lesarstvo Biotehniške fakultete v Ljubljani začeli izvajati dendrokronološke raziskave, pri katerih strokovnjaki vzamejo vzorce lesa in jih potem s primerjalnimi analizami datirajo. To smo storili tudi v graščini in s tem zelo natančno datirali vse dozidave in prezidave, ki so potekale skozi zgodovino. Raziskave stavbne zgodovine v graščini so se začele že pred leti, ko sta bila sanirana oba atrija, vzhodni in zahodni ter severna fasada. Tokrat smo temeljito posegli v jedro graščine, za katerega je veljalo, da naj bi ta bil na tej lokaciji srednjeveški stolpast grad, h kateremu so bile kasneje »prislonjene« vse druge dozidave. Že prve arhitekturne sonde, ki jih je opravil restavrator Klavdij Zalar, pa so pokazale, da stiki med zidovi niso taki, kot bi morali biti, če bi šlo za srednjeveško jedro stavbe. Že ob prenovi zahodnega atrija se je pokazalo, da je najstarejše jedro gradu v zahodnem traktu, kar dokazuje tudi freska s sončno uro iz leta 1552, ki smo jo odkrili tedaj. Hkrati pa so tudi dendrokronološke raziskave lesa potrdile, da je ta najstarejši del graščine iz srede 16. stoletja. V 17. stoletju je graščina dobila današnji obseg, ki sega do župne cerkve, v 18. stoletju pa so jo obogatili z baročnim stopniščem in to osrednjo dvorano, ki pa je svojemu namenu služila le dobrih sto let. V 19. stoletju so očitno lastniki potrebovali nove prostore in so dvorano pregradili v deset sob v dveh etažah.«

Do odkritja štukaturne dekoracije, ki je nakazovala dvorano, ste torej prišli šele, ko ste podrli strop v dvorani?

»Ne. To so potrdile že moje raziskave, ki sem jih v graščini opravila sama osebno, še preden se je začela prenova. V zgornjem nadstropju sem naredila malo sondo pod oknom in pri tem našla majhen košček štukaturne dekoracije. Bil je le majhen košček, ki koga, ki ni iz stroke, najbrž sploh ne bi spodbudil za nadaljnje raziskovanje. Ko sem nato odstranila večji kos mlajših ometov, se je potrdila prva domneva, da gre dejansko za štukaturni okras. Sondo sem ponovila tudi ob nasprotnem oknu, kjer je bila prav tako ohranjena štukatura. K sreči sem na trgu ujela župana Janka S. Stuška in ga takoj peljala pogledat, kaj sem našla. Naj kar pripravi žakelj denarja, sem mu rekla, saj sem se takoj zavedela, da bo šlo tudi za finančno precej zahteven poseg. Projekti so bili namreč že pripravljeni, predvideni sta bili dve dvoranici, ena nad drugo, s srednjeveškim značajem, lesenim stropom … Stropniki so bili na primer že naročeni, pa smo kasneje morali vse projekte popraviti.«

Se še spominjate, kakšen obraz je ob odkritju naredil župan?

»Pogledal je nekoliko nejeverno in navdušeno hkrati. Da gre za tako veliko dvorano, smo namreč spoznali kasneje, ko smo podrli strop in odstranili vse mlajše omete. Takrat se je tudi pokazalo, kako finančno težak zalogaj bo to za občino. Enkrat v tistem obdobju je župan celo izjavil, da bo za Lebnovo zaklenil graščino zaradi vedno novih zahtev.

Zame je baročna dvorana, danes lahko to potrdim, življenjsko odkritje, ki mi zelo veliko pomeni, mislim, da celo več kot priznanje, ki si ga seveda zasluži celotna skupina sodelavcev, ki je kasneje poskrbela, da je dvorana taka, kot je danes. Ne nazadnje pa si to priznanje zasluži tudi občina, ki je znala prisluhniti in je imela dovolj poguma za tako zahtevno in temeljito obnovo.«

So to dolgoletne izkušnje, intuicija, mogoče srečno naključje, da se na podlagi majhnega koščka odločite dotedanje domneve postaviti na glavo …?

»Mislim, da so to predvsem izkušnje. Teh sem v tridesetih letih pridobila res veliko. S kolegico dokumentaristko Bernardo Jesenko sva presondirali okoli 70 zvonikov in to ti že da pravi občutek, kje je vredno nadaljevati z raziskavami. Skriti zaklad lahko pričakuješ v vsakem objektu, ni pa rečeno, da vedno nanj tudi naletiš. Tudi zato je odkritje dvorane najbrž edinstvena najdba.«

Po odkritju se je šele začela prava obnova …

»Dejansko je bilo štukature ohranjene le nekaj več kot 10 odstotkov, sem in tja je bilo nekaj fragmentov … Restavratorji pod vodstvom Jožeta Drešarja in Tomaža Furlana so jih sestavili v celoto in izdelali načrt za rekonstrukcijo. V prvi fazi je sicer največ dela imel projektant Aleš Hafner, ki je moral vse načrte prilagoditi odkritju, restavratorji so prišli na vrsto v drugi fazi, po gradbeni sanaciji. Tudi sosednja, poslikana dvorana je bila v zelo slabem stanju. Ometi na stropu, ki so pritrjeni na lesenih letvah, so bili zelo razpokani, veliko jih je že odpadlo. Restavratorji pod vodstvom Vesne Obid so tudi tu dobro opravili svoje delo, saj ima dvorana ravno prav postaran videz. V obe dvorani je vloženo veliko dela, čeprav se na koncu tega dela mogoče niti ne vidi.«

Dejstvo, da gre za objekt v lasti občine, ki je poleg Norveškega finančnega mehanizma in Ministrstva za kulturo zagotovila denar za obnovo, je zagotovo srečna okoliščina. Bi se lahko izteklo drugače, če bi šlo za objekt v zasebni lastnini?

»Težko rečem. Zagotovo pa drži, da je za take obnove potrebno veliko denarja. Seveda moram biti kritična do nekaterih posameznikov in podjetij, ki kupujejo stavbno kulturno dediščino samo z namenom, da pridobijo dobro lokacijo, potem pa stavbo porušijo in imajo prazno gradbeno parcelo. Povsem neprimerno je tudi, da na primer v prvotno dvostanovanjski hiši izdelajo deset stanovanj, zanima pa jih seveda le čim manjši vložek in čim večji iztržek. Tako pravilo med investitorji velja tako v primeru starih blejskih vil kot za meščanske hiše v mestnih jedrih, pa ne le v Kranju, ampak tudi po drugih gorenjskih mestih. Ravno danes sem dobila vlogo nepremičninske hiše, v kateri prosijo za dovoljenje za nadomestno gradnjo na lokaciji objekta, ki je vpisan v register kulturne dediščine. Kljub temu da so seznanjeni z vpisom, vseeno poskusijo. Zavod jih seveda najprej seznani z varstvenim režimom, da pač nadomestna gradnja za varovani objekt ni mogoča. Izjeme so le primeri, kadar so objekti zelo statično ogroženi in jih preprosto ni več mogoče rešiti. V takih primerih poprosimo za pomoč našega statika in na podlagi njegove ocene potem presodimo, ali je mogoče dediščino odstraniti. Pri prenovah poskušamo ohraniti poleg spomeniških sestavin tudi interiere, kolikor je le mogoče. Žal pa povsod ne gre, potrebni so kompromisi.«

Zakon je na tem mestu zelo neprijazen do investitorja, saj gredo vsi varstveni posegi, zaščitna arheološka izkopavanja na pleča investitorja... Če je ta zasebnik, navaden državljan, je denar zagotovo velik problem.

»Država je vedno bolj mačehovska do kulturne dediščine. Po zakonu lahko vsak lastnik kulturnega spomenika na Ministrstvu za kulturo kandidira za sredstva za obnovo. Javni razpisi so ponavadi vsaki dve leti, z ustreznimi papirji se lastnik prijavi na razpis, strokovna komisija vloge točkuje, oceni vrednost kulturnega spomenika, pa tudi posegov … in glede na točke potem prideš v program ali pa ne.«

Nekaterim uspe, drugim ne …

»Tako pač je. Najpomembnejši spomeniki za obnove dobijo denar, pravila za to pa ni. Kranjska župna cerkev, kjer so v zadnjem času pri prenovi nastali zelo veliki stroški, ni dobila v zadnjih letih nič, kar ni prav. Mislim, da bi morali imeti prednost spomeniki državnega pomena, ključni spomeniki, kot so radovljiška graščina, radovljiška cerkev, kranjska mestna hiša, kranjska župna cerkev … Sicer pa, saj obstaja seznam objektov, ki so ovrednoteni kot kulturna dediščina državnega pomena, in ti bi morali imeti absolutno prednost. Seveda tudi občine same poskušajo del sredstev zagotoviti iz občinskih proračunov, kar pa za obsežnejše projekte ni dovolj. V Kranju je v teku razpis za staro mestno jedro. No, drug problem so tu davki. Kolegica je pred časom dobila od občine nekaj tisoč evrov za obnovo strehe, od tega pa je morala skoraj za četrtino zneska plačati davka. Kar se tiče davčnih olajšav za lastnike kulturnih spomenikov, ni nobenega napredka, skoraj odkar sem v službi. Zato je včasih težko prepričevati ljudi o pomenu naše kulturne dediščine, saj ta prav njih najbolj udari po žepu. Ljudem moramo dati tudi korenček, ne samo palice.«

Ko govoriva o kulturnih spomenikih državnega pomena, kje v tej smeri je trenutno Prešernova rojstna hiša v Vrbi? Ministrica za kulturo Majda Širca je bila ob 8. februarju v izjavah precej spodbudna.

»S kranjske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine smo že konec leta 2004 predlagali celotno vas Vrbo za spomenik državnega pomena predvsem zaradi simbolnega pomena. Skupaj s kolegicama smo pripravile strokovne osnove za razglasitev kulturnega spomenika, utemeljile predlog ter ga poslale na Ministrstvo za kulturo. Očitno je vse skupaj obležalo v predalu. Leta 2007 smo skupaj z občino v Vrbi pripravili tudi javno razpravo na to temo. Zdaj čakamo, da se bo na ministrstvu vendarle kaj premaknilo. Vrba bi bila prva vas, ki bi bila razglašena za spomenik državnega pomena na Gorenjskem.«

Kakšno je sicer dandanes stanje duha med ljudmi, ko gre za kulturno dediščino? Se je to, odkar imamo svojo državo, odkar je na pomenu dobila zasebna lastnina, kaj spremenilo?

»Mislim, da v zadnjih letih pomen kulturne dediščine prihaja v zavest ljudi. Bolj so odgovorni do svoje zgodovine, opažam pa, da tudi občinska vodstva vidijo potencial v kulturni dediščini. Turiste bomo privabili s pestrostjo in drugačnostjo kulturne ponudbe in neokrnjeno naravo; takih »sračjih gnezd«, kot je kompleks s hotelom in igralnico v Lescah, bi se morali sramovati. Upam, da bodo tudi mestna jedra s časom spet pridobila na veljavi, ljudje se bodo velikih trgovskih centrov naveličali in bodo raje prišli v mesto.«

Imate kdaj občutek, da je v času gospodarskega napredka, številnih gradenj in prenov ter infrastrukturnih sprememb, prav vaša generacija tista, ki lahko še reši zadnje bisere zgodovinske in kulturne dediščine?

»Na to vprašanje ne vem odgovora, bojim pa se, da se bodo naši zanamci še bolj utapljali v vsej papirologiji, ki je potrebna, da kaj starega ohranimo pri življenju. Veliko časa izgubimo tudi v pregovarjanjih s projektanti in lastniki objektov, časa za naše strokovno delo pa nam zmanjkuje. Počasi prihajamo do spoznanja, da vsega seveda ne bo mogoče rešiti. Mnenja sem, da je seveda potrebno napeti vse sile, da rešimo ključne objekte v naseljih, hkrati pa moramo biti pozorni tudi do anonimne arhitekture, ki sooblikuje kulturno krajino celotnega prostora. Sporna novogradnja v Podkorenu je lep primer, kako lahko previsok objekt negativno vpliva na videz celotne vasi.«

Ste si strokovnjaki z zavoda in urbanisti še vedno v podobnem odnosu kot pes in mačka?

»Dejstvo je, da v Sloveniji urbanizma sploh ni več. Poglejte, kaj se je zgodilo v soseski Britof-Voge? Vsak je naredil hišo, kakršna mu je prišla na misel, splošna podoba naselja pa je še eno novo »sračje gnezdo«.«

Omenili ste, da se bodo ljudje začeli vračati tudi v stara mestna jedra. Pa vendar trenutno kaže ravno nasprotno. Če pogledamo Kranj, se je poslovni del v glavnem že izselil iz mesta, struktura prebivalstva ni ravno spodbudna …

»Trgovina je še vedno tista, ki ljudi pritegne v mesto. Poglejmo Celovec, kjer mestno jedro živi, dokler so odprte trgovine, nato pa se živžav preseli v trgovski center na robu jedra, ki je odprt dlje proti večeru. Mislim, da je dobro, da bo kranjski župan svoj urad preselil v Mestno hišo. Idejni načrt je že pripravljen, te dni si je prostore ogledal restavrator, ki bo presondiral zgornje nadstropje in na podlagi ugotovitev bo zavod oblikoval pogoje za prenovo … Mislim, da je to pozitivna rešitev; če bodo ljudje hoteli do župana, bodo morali v mesto. Kot sem že rekla, pa vidim problem v drobljenju stanovanj. Namesto da bi hišo prenovili tako, da bi v njej uredili tri meščanska stanovanja višjega cenovnega razreda, investitorji raje naredijo kup manjših stanovanj in jih trgu ponudijo po relativno ugodnih cenah.

Kranj pa bo veliko pridobil s poletnim prizoriščem v gradu Khislstein, ki bo dokončano prihodnje leto. Prepričana sem, da bo jedro počasi spet dobilo kulturno in družbeno vlogo, kot si jo zasluži. V načrtu je direktna povezava Pungrata s Planino preko brvi za pešce in kolesarje, na Pungratu naj bi bil tudi mladinski hostel …«

Brez občutka za zgodovino in želje po raziskovanju starega vašega poklica najbrž ni mogoče opravljati …

»Malo estetskega čuta seveda moraš imeti, zagotovo pa tudi pravo mero zanimanja za arhivske vire, za zgodovino.«

In nekaj zidarskega znanja, kadar se lotevate zidovja starih hiš, gradov, cerkva …

»Tega sem se dobro priučila, to po tridesetih letih dela v stroki že lahko rečem. Vsak spomenik, ko začnem delati na njem, jemljem kot osebnost, nanj gledam kot na posameznika. Najprej moraš spomenik spoznati, ga velikokrat obiskati, raziskati vse njegove detajle …, šele potem lahko začneš delati na njem.«

Alpinisti bi v poetičnem smislu rekli, da te mora najprej »spustiti k sebi« …

»Ja tako. Velikokrat ga videti, pregledati, se na neki način pogovarjati z njim. Hkrati pa ne smeš pozabiti, da se je kljub izkušnjam potrebno vseskozi učiti. Vedno te lahko preseneti kaj novega. Kot radovljiška baročna dvorana na primer.«

Menda ste se v zadnjih letih izobraževali in usposobili tudi za civilnega strokovnjaka in sodelujete v Civil Military Cooperation (CIMIC) v okviru Nata oziroma Slovenske vojske …

»Opravila sem vse tečaje in sem usposobljena civilna funkcionalna strokovnjakinja za varstvo kulturne dediščine za sodelovanje v CIMIC. To pomeni, da kot civilistka lahko sodelujem v misijah na kriznih območjih, kot so Afganistan, Kosovo … V organizaciji nas je izšolanih že precej Slovencev, vsak za svoje področje, jaz seveda za varovanje kulturne dediščine. Moja naloga je med drugim, da vojsko in vse vpletene na kriznih območjih ozaveščam in opozarjam, da je kulturna dediščina pomemben sestavni del narodove zgodovine in tudi njegove prihodnosti … Če ne bi imela tu na zavodu toliko dela, bi se z veseljem udeležila kakšne misije.«

Kaj imate trenutno v delu …?

»Čakamo, kdaj bodo na Blejskem gradu začeli s prenovo celotne infrastrukture, dokončati moram zastavljeni konservatorski program za Blejski otok, intenzivno se restavrira grad Drnča v Dvorski vasi, grad Khislstein, h koncu gredo dela v cerkvi sv. Janeza v Bohinju in na gradu Tuštanj v občini Moravče; pravkar za Kroniko pripravljam članek o zgodovini gradu. Znova bo potrebno na fasado radovljiške graščine, restavratorji bodo odkrivali gotske freske na Jezerskem, začeli smo pripravljati pogoje za dve blejski vili, novi lastnik se bo lotil temeljite prenove gradu Podvin …, za kranjsko cerkev mi kar zmanjka časa. Saj pravim, dela ne manjka.«

Prej sem pozabil vprašati, se ob takih strokovnih priznanjih, kot je Steletovo priznanje, pozna tudi kakšen evro več pri plači?

»Kje pa. To je zgolj stanovsko strokovno priznanje. Za čast in vzpodbudo.«