Primer gospe I

Ko politiki testirajo vzdržljivost državljanov in njihove živce zategujejo in nategujejo, kot da uglašujejo violino, je za sprožitev plazu državljanske nepokorščine dovolj kamen, ki razjarjeno ljudstvo spotakne. Ker se to našim politikom kljub v nebo vpijočim lumparijam (da ne uporabim primernejšega izraza, ki se začne s črko s in konča s črko a) do zdaj še ni zgodilo, očitno verjamejo, da so nedotakljivi. Ampak. Te stvari pridejo tako iznenada kot toča. Pri tem poudarjam, da ničesar ne razpihujem niti na nič ne namigujem. Govorim le o golih dejstvih.

Govorim, denimo, o tem, da vladni predsednik in vodja trenutno najmočnejše (ne pa tudi najvplivnejše, kar je, drži, kontradiktorno) politične stranke v državi Borut Pahor in Janez Janša, predsednik trenutno najmočnejše (in tudi najvplivnejše) opozicijske stranke v državi, s svojima ekipama v državnem zboru igrata namizni tenis, ki ga lahko spremljajo vsi zainteresirani državljani, Slovenija pa mimo tega verbalnega cirkusa tone v gospodarsko krizo. Se razume, z vsemi stečaji in zgubljenimi delovnimi mesti vred. Da alarmantnih razmer v zdravstveni blagajni sploh ne omenjam.

Govorim, denimo, o tem, da vladajoča koalicija v državnem zboru izziva (državljane, ne opozicije, da ne bo pomote) z ustanovitvijo preiskovalne komisije v primeru tako imenovanih tajkunskih posojil, danih Igorju Bavčarju in Bošku Šrotu, na kar se opozicija, pod taktirko največje opozicijske stranke, kajpada v slogu že omenjenega verbalnega cirkusa zgraža, češ kaj pa vsi drugi primeri tajkunskih prevzemov. Lepo vas prosim. Bistvo sploh ni v tem, katere tajkunske prevzeme vse naj bi preiskovalna komisija vzela pod drobnogled. Pač pa v tem, da so bile vse preiskovalne komisije doslej ustanovljene zato, da so dejansko stanje prikrile in ne razkrile. Glede na dosedanje izkušnje si (normalen) človek česa drugega pač ne more misliti. Sploh, pa. Če bi tekmovalni ekipi Janeza Janše in Boruta Pahorja imeli v ozadju kakršne koli resne interese, bi za začetek natanko opredelili pojem tajkun. To je conditio sine qua non (po kranjsko neogiben pogoj) za kakršno koli razčiščevanje domnevnih nezakonitosti pri koncentraciji kapitala. Vse drugo je politična perverznost.

Govorim, denimo, o tem, da je v bloku, v katerem stanujem, se pravi, na Gregorčičevi 11 a v Ljubljani, neka gospa I tri leta oddajala stanovanje, ki je v lasti slovenske države (in pri tem mastno služila, se razume), ne da bi v tem stanovanju kadar koli živela. Še več. Niti v takšni ali drugačni državni službi ni bila gospa I nikoli. Vsaj kolikor je meni znano, ne.

No, gospod Borut Pahor in gospod Janez Janša, me res zanima, kaj porečeta na primer gospe I? Da je v času recesije, ko si večina ljudi ne more privoščiti in, denimo, pet let starega beemveja zamenjati z novejšim modelom, neresno razmišljati o dotični dami in njenem početju? To verjetno drži. Drži pa tudi, da bi bilo politično plodno in moralno modro, če bi namesto preiskovalne komisije o tajkunskih posojilih ustanovili preiskovalno komisijo, ki bi pod drobnogled vzela gospo I. Če ne drugega so v slednjem primeru vsi aktualni pojmi (v slovenskem kazenskem zakoniku) dosledno, natančno in nedvoumno določeni.