To je moja igrača! (1)
Ste se kdaj znašli pred vprašanjem, kaj storiti, ko otrok noče deliti igrače z drugimi? Če so na obisku prijatelji, on pa vse igrače skrije v svojo sobo in se noče igrati? Ali pa potekajo med sorojenci vsakodnevne bitke za igrače? Saj veste. Igrača ves dan leži v škatli, potem pa se začne z njo igrati mlajši otrok in kar naenkrat je to najbolj zanimiva igrača tudi za starejšega. Ali pa obratno. Dobro je vedeti, da takšno obnašanje spada v otrokov razvoj in s starostjo upada. Najhujše bitke za igrače, za gugalnice ali za prostor v maminem naročju se tako odvijajo tja do četrtega leta. Otrok povezuje igrače in ljudi, ki jih ima rad, s seboj in mu predstavljajo del njega oziroma njegov teritorij. Tako je na neki način prav in v človeški naravi, da brani svoj prostor. Ker pa smo ljudje socialna bitja, je prav tudi, da se naučimo deliti z drugimi in bivati v sožitju. Mlajši otroci potrebujejo pri tem odrasle ljudi, ki jih spodbujajo k temu, da svoje igrače delijo in tako pridobivajo izkušnje. Pozitivna izkušnja za otroka je, da z nekom deli igračo in vidi, da to ni nič hudega. Prav tako je dobro, da čim večkrat dobi igračo od drugih in se jo nauči vrniti. Če je otrok mlajši od treh let, mu ne vzemimo igrač, ki mu veliko pomenijo, proti njegovi volji, kajti tako bo dobil izkušnjo, da ne more vplivati na to, kaj se dogaja z njegovo igračo in jo bo naslednjič skril. Vedeti moramo, katere so tiste igrače, ki jih otrok še ni pripravljen deliti, in počakajmo še nekaj časa, da bo dobil več dobrih izkušenj. Dobro se obnese, če takšne igrače postavijo otroci na polico ali v posebno košaro in jih ne sme nihče vzeti brez njihovega dovoljenja. Konec koncev je prav, da otroke navajamo na to, da imajo svojo lastnino. Ob tem bodo morda postali bolj skrbni pri pospravljanju, sploh če si sobo delijo z brati ali sestrami. Tako imajo skupne igrače in svoje igrače. Pospravljanje pa seveda velja tako za ene kot za druge …