Panoramski kolesarji

Pisal sem že, da smo letos na naših kolesarskih vadbah, turah, treningih, izletih ali kakorkoli to že imenujemo, uvedli novost.

Razdelili smo se na tri skupine. Prvi razlog tega dejanja je ta, da se je število članov skokovito povečalo v primerjavi z lanskim letom. Stokrat sem ponovil in še enkrat bom, da je naša varnost na nevarnih cestah najpomembnejša. Šele ko zagotovimo vse varnostne ukrepe, je na vrsti zabava, koristno porabljen prosti čas, rekreacija, trening ali kakorkoli temu rečemo.

Skupina A je ciljna skupina Glasovih kolesarjev. Letos smo jo začeli ljubkovalno imenovati Panoramska skupina oz. Rumeni tisk. V prejšnji številki Glasa sem razlagal, zakaj tako ime. Ta skupina mi je tudi najbolj pri srcu, vendar imam v vodenju strahotno konkurenco; kot kaže, bom prišel največ enkrat na mesec na položaj goniča oziroma kačjega pastirja, kot ga prijazno imenujemo.

Tako kot v vsaki večji kolesarski jati mora biti tudi v tej določen osnovni red. Čeprav hitrost v tej skupini ne igra pomembne vloge, se moramo zavedati, da mora biti vseeno primerna skupini. To pomeni, da smo se zbrali sami taki, ki se po ravnem lahko peljejo med petindvajset in trideset kilometrov na uro. Seveda potem hitrost nekoliko ali pač občutno pade na klančkih in klancih. Tudi pri spustih taka skupina uporablja zavore pogosteje od drugih kolesarjev. Skratka, hočem povedati, da mora biti skupina zaradi enotnosti in kompaktnosti vedno strnjena in lepo organizirana na cesti, vztrajati moramo pri določeni hitrosti. Od kačjega pastirja pa je najbolj odvisno, ali bo ta skupina razpadla že kilometer po startu ali pa bo strnjeno in v gosjem redu prispela srečno in varno do cilja. Torej, upam, da nam bo uspelo že na startu ugotoviti, ali bomo zmogli skupaj startati in končati vadbo. To ugotoviti ni lahko. Do zdaj nam je kar dobro uspevalo, zato opozarjam, da sami presodite, ali ste se sposobni peljati po ravnini tam do trideset kilometrov na uro. Za klance naj vas ne skrbi. Vedno se počakamo na vrhu. Ne odrinemo, ko nas dohiti zadnji in potem ta nima nič od oddiha. Ko se vsi spočijemo, nekaj spijemo, mogoče prigriznemo, potlej nadaljujemo.

Prejšnjo sredo so se nam spet pridružili novi obrazi. Novincev smo zmeraj veseli, sploh pa tistih, s katerim se nismo že dolgo srečali na kolesu. Nekateri še cincate, ali bi ali ne bi. Če velja za korajžo kaj spiti, potem se morate za kolesarsko rajžo samo prikazati vsako sredo pred Gorenjskim glasom točno ob petih popoldne. Tudi če ne boste zdržali tempa, naj vas ne bo strah. Prvič mogoče ne bo šlo ali pa bo šlo težko, že naslednjič pa bo precej laže. Kolesarska sezona se je šele začela in do pozne jeseni bomo že tako usklajen orkester, da bomo morali dva piknika organizirati, preden gremo na zimovanje.