Moja mama pije

Ljubil sem jo, da je bolelo (1. del)

»Tisti trenutek, ko sem si prvič priznal, da moja mama pije, sem že naredil prvi korak v bolj vesel jutrišnji dan,« mi je dejal Peter, ko sva se, ob prijetnem zgodnjespomladanskem popoldnevu, usedla na terasi. Njegova žena je kuhala kosilo, otroka pa sta pri enem od šolskih krožkov delala kolesarski izpit.

Peter se svojega otroštva pa tudi mladosti nerad spominja. Zmeraj je bilo v zraku nekaj neizrečenega, skrivnostnega in zmeraj je že nagonsko slutil, da mora mamo braniti. Pred čim, mu pa ni bilo povsem jasno.

»Star sem bil kakšne tri, štiri leta. Igral sem se na dvorišču, ko pa se je stemnilo, sem stekel v hišo. Mene mama ni klicala k večerji, tako kot so to počele druge. Po navadi je sedela na stolu ob mizi in gledala nekam tja v tri dni. Pa nič ni govorila. Samo gledala je, a vem, da me ni videla. Začel sem se jokati, da sem lačen, naj mi da kruha, a ona se sploh ni zmenila zame. Pristavil sem stol, vzel nož in si ga hotel sam odrezati. Nož je bil prevelik, izmaknil se mi je in mi skoraj odrezal kazalec. Začela je teči kri, ves sem že bil krvav, prestrašen, paničen, drl sem se kot jesihar, hvala bogu, da se je ena od sosed vendarle odločila, da pogleda, kaj se dogaja. Izkrvavel verjetno ne bi, pojma pa nimam, kaj bi se zgodilo, če me ona ne bi odvlekla k zdravniku,« je pripovedoval Peter in sem ter tja poškilil v zvezek, kamor si je zapisoval utrinke o svojem življenju.

Spet drugič so se odpeljali na morje. Oče je rad balinal in ob sindikalnem domu, kjer so imeli balinišče, je s svojimi sotrpini iz fabrike preživel marsikatero popoldne. Petra pa je mama odpeljala na plažo, kjer je kaj hitro zaspala, otrok pa je bil prepuščen svoji iznajdljivosti.

»Velikokrat sem se igral z Ingrid, bila je prijazna deklica, ki je bila prav tako sama, kot sem bil jaz. Le da so njeni starši nenehno bedeli nad njo. Dali so mi tudi jesti, drugače bi na morju umrl od lakote. Žal smo se le bolj slabo razumeli, kajti oni so govorili nemško, jaz pa še slovensko bolj po otroško. Nekoč sva z Ingrid zaspala na njenem pogradu in šele pozno zvečer je od nekod prikolovratil oče in me odpeljal v dom, kjer smo letovali. Jezil se je nad mamo in med ploho zmerljivk jo je tudi udaril. Planil sem k njej in jo hotel braniti, potem sem še sam dobil dve okoli ušes. A naslednji dan je bilo nekaj vseeno drugače: mama je tja do popoldneva hodila za menoj, učila me je plavati, peljala me je tudi na kosilo. Bil sem zelo srečen in ko sem se hotel igrati z Ingrid, je ni bilo več. Odpeljali so se domov.«

Ko je začel hoditi v šolo, sta z mamo že imela prve medsebojne skrivnosti. Po pouku je zavil v trgovino, kupil liter vina in ga nesel domov. A o tem nakupu ni smel nikomur niti črhniti. On je bil tisti, ki je prazne steklenice odnašal h gasilskemu domu, kjer jih je vrgel za kontejner, kajti odprtine še ni mogel doseči. Naučil se je tudi lagati. Če ga je kdo vprašal, kje je mama, je mirno odgovoril, da še spi, ker je utrujena.

»Kadar je kuhala, je pogosto zahajala v shrambo in vsakič, ko se je spet vrnila za štedilnik, je imela bolj motne oči. Petra je zagrabila radovednost, tiho je stopil za njo. Sedela je na zaboju od piva in v roki držala steklenico, v kateri je bila, vsaj tako je mislil, voda.

»Najhuje je bilo to, ker sta se z očetom nenehno prepirala. On ji je očital, da je taka kot njena žlahta, ona pa, da ji daje premalo denarja, da je življenje drago in da jo tudi otrok veliko stane. Takrat je bila še zelo mlada, ni še imela niti šestindvajset let. Spominjam pa se, da je bilo očeta sram, ker se je oženil s pijanko in da prav zaradi tega sramu ni nič ukrepal.«

Ne da bi vedel kdaj, pa je v njihovo družino posijalo tudi sonce. Mama je bila spet noseča, vse je bilo čez noč drugače, imela je polno elana, iz službe se je vračala ob pravem času, doma pa je kuhala, pospravljala, skrbela za vrt, ki so ga imeli na drugi strani železniške proge. Peter je kar žarel od veselja, kajti mama ga je tudi razvajala, skupaj z njim pisala domače naloge in ob večerih, še pred temo, ga je redno poklicala, naj pride domov, medtem ko se je igral z drugimi otroki.

»Mogoče se bo komu zdelo smešno, da mi je njena skrb toliko pomenila. Marsikateri vrstnik, ki so mu starši nenehno viseli za vratom, bi bil vesel, če ne bi bil pod stalno kontrolo. Najlepše mi je bilo, ko mi je dovolila, da sem poslušal na njenem trebuhu, kako bije srček še nerojenemu otroku. Takrat sem mamo vzljubil do bolečine …«